KONČNO!!!Zadnjič me je skoraj kap, ko je pravkar upokojena ravnateljica neke celjske srednje šole govorila ravno o tem, kako je vse prehitro in kako mora odločati stroka in da ne moremo kar čez noč...bla bla bla! ONA je bila ta stroka, ki je zadevo pripeljala, kjer je. Pa brez zgovarjanja na predpisane vsebine; bistveno je, kaj učitelj naredi v razredu!

na vzhodu, kjer nas tozadevno peljejo scat, je za zacetek ucitelj spostovan in dobro placan poklic za razliko od zahoda, kjer ne more parirati korporativnim.

nasprotno clanku se na vzhodu ne odrekajo memoriranju (raznih postevank itd), s faktografskim ucenjem ni nic narobe, saj s tem na teh podrocjih gradi avtopilota in ima clovek plac v mozganih za razmisljat o procesih. ce nimas trdne osnove, nimas na cem graditi kriticnega razmisljanja (razen tistega iz dunning kruegerjeve sfere).

skupni imenovalec je tudi delovna etika. kot v sluzbi se tudi v soli dan ne konca z zadnjim zvoncem (ki odzvoni kasneje kot pri nas).

se pa tudi v aziji zadeve spreminjajo v smer manjsanja stresa in vec kreativnosti.

ne razumem poante clanka.

Poanta članka je, da preveč demokracije škodi. Kar seveda drži kot pribito!

Tako je! V Sloveniji je beseda "stroka" postala maska za lenobo in neumnost posameznikov, ki se sami ne upajo izspostaviti. Govorim iz izkušenj srečevanja s "stroko" tudi iz drugih področij.

Ob šolanju dveh otrok ugotavljam predvsem to, da je današnja šola v duhu demokracije namenjena predvsem tistim, ki zaostajajo, ne zmorejo toliko - pouk se prilagaja drugi strani oz levim skrajnim mejam gaussove krivulje, medtem ko nadpovprečni oz. že povprečni ostajajo spregledani. Pred desetletji smo imeli ločene šole, šolo s prilagojenim programom, ki so jo mnogi otroci, tudi moji sedanji znanci, lažje osvojili, niso se "matrali" za pozitivno oceno v OŠ, ampak so se dobesedno razcveteli v šoli s prilagojenim programom. Nato nadaljevali šolanje v kuharskih, slaščičarskih in podobnih šolah.

Danes so v OŠ vsi, v oddelkih je več kot pol otrok z različnimi odločbami. Nobene prilagoditve več, razen tega, da se učitelj potrudi, da pride čez učni načrt in da vsi napredujejo v višji razred. Tisti na desni strani Gaussa pa so že desetletja spregledani. Medtem ko se spomnim, da smo imeli v naših razredih vedno dodatno pozornost in zahtevnejši nivo že v OŠ za to skupino. Vprašajte učitelja, če se ob xy izzivih v razredu lahko ukvarja s talenti ali celo povprečnimi. Ja, svet je šel naprej na mnogih področjih, iz šolstva pa je v zadnjih 100 letih izginila samo palica, ostalo pa je enako (je pa res, da se starši niso vtikali v šolanje in da je bil poklic bistveno bolj spoštovan).

Vsaj učiteljem in še komu gotovo. Plačani v primerjavi s sosedi in vhodom niso tako slabo kot so rezultati slabi. Spoštovani pa tudi ne, ker se za spoštovanje sami, niti sistem ne potrudi. Vsa čast izjemam, ki jih je vseeno nekaj.

Še malo na to temo. Čudno, da Štrudelj še ne urla iz vseh podganjih lukenj, kar jih premore slovenska pedagoška scena.

ibb.co/4gRTRZY4

Prosveta seveda želi še naprej ugodno ležati na pridobitvah preteklosti in delati 4 x ¾ ure na dan in se delati, kako je obremenjena in jamrati na vse pretege in podtege in imeti 3 mesece počitnic (ne oni meni o kao izobraževanjih in sestankih v času počitnic).

Samo primer izpred kakega desetletja. Okoli 15. avgusta, ko so učitelji že hodili v službo, se izobraževali in to. Cela jata učiteljskih kokoši v kaoslaščičarni prek od hotela Zvezde v MS ob 12. uri, moja mati pa z biciklom na poti domov iz taiste gostilne, ampak z biciklom pod roko in peš, da jo je bicikl podpiral, ker so se gospe učiteljice v slaščičarni našljokale z likerčki do mere, ko so se samo še hehetale in kokodakale večje bedastoče, kot kokoši v kokošnjaku. Videl na lastne oči in pospremil lastno mater čez cesto domov. Čez teden dni se seveda ni spomnila dogodkov in na lastno kri in otroke prisegala, da pa kaj takega se pa nikdar ni zgodilo. Ja, in take kokoši so učile nas in naše otroke. Še dobri so. Mi pa sploh! 😊

Ne meni tralala, bila mi je mati učiteljica, pa tašča učiteljica, pa teta učiteljica, pa bratrančeva žena učiteljica, pa sestrična učiteljica. Poznam jaz njih in jih zavoham na miljo.
V preteklosti so jih onesposobili in jim dal vedeti, da so nesposobni in sedaj so sami prepričani, da so nesposobni in se jim tresejo hlače in kikle, kaj da bo, če bo kdo od njih zahteval kaj več, kot narekovanje dejstev pri pouku.

[Muki]
Poanta članka je, da preveč demokracije škodi. Kar seveda drži kot pribito!

Po mojem je ravno obratno. Odvisno sicer, kako vidiš demokracijo. Ali več demokracije pomeni to, da so šole in učitelji bolj avtonomni ali to, da lahko starši v šolo vozijo odvetnike.

Sicer pa:

Estonski 15-letniki so ponovno prvi v Evropi pri naravoslovju in matematiki ter drugi pri branju, medtem ko Slovenija že več ciklov zapored beleži strm upad znanja na vseh treh področjih. Zakaj?

Razlika v rezultatih ne izhaja iz večjega števila ur v šoli, temveveč iz strukturnih, tehnoloških in kulturnih posebnosti estonskega izobraževalnega sistema. Glavni razlogi za njihov uspeh so:

1. Avtonomija šol in učiteljev (Zaupanje namesto birokracije). Estonija po osamosvojitvi ni izbrala poti stroge centralizacije. Estonski izobraževalni sistem temelji na izjemni avtonomiji šol in učiteljev.

Slovenija: Kurikulumi so natančno predpisani, učitelji pa pogosto obremenjeni s slovensko šolsko birokracijo in strahom pred pritožbami staršev.

Estonija: Država predpiše le splošne cilje, šole same oblikujejo svoj učni načrt, učitelji pa imajo popolno svobodo pri izbiri metod poučevanja in ocenjevanja. PISA potrjuje, da je Estonija na prvem mestu na svetu po svobodi, ki jo imajo učitelji pri oblikovanju pouka.

2. Digitalna zrelost (Tehnologija kot orodje, ne motnja). Estonija velja za digitalno najnaprednejšo evropsko družbo, kar se odraža tudi v šolah. Ključna razlika pa je v načinu uporabe naprav.

Slovenija: Tehnologija v razredu pogosto predstavlja vir distrakcij. Podatki PISA kažejo, da kar 22 % slovenskih učencev med poukom motijo digitalne naprave sošolcev.

Estonija: Naprave so globoko integrirane v pouk in se uporabljajo za reševanje kompleksnih, problemsko naravnanih nalog. Estonci tehnologije niso prepovedali, temveč so postavili jasna pravila uporabe, s čimer so preprečili, da bi zasloni nadomestili učenčev lasten miselni napor. V najnovejšem ocenjevanju računalniškega mišljenja so se zavihteli v sam svetovni vrh.

3. Usmerjenost v uporabno znanje namesto v "piflanje". PISA ne meri sposobnosti obnavljanja šolskega kurikuluma, temveč to, kako znajo učenci pridobljeno znanje uporabiti v nepredvidljivih življenjskih situacijah.

Slovenija: Šolski sistem še vedno v veliki meri nagrajuje faktografsko znanje in učenje na pamet. Posledica tega je t. i. "inflacija odličnjakov", kjer imajo otroci v spričevalih petice, na zunanjih mednarodnih testih pa odpovejo.

Estonija: Pouk je zasnovan problemsko. Učence sistematično učijo kritičnega mišljenja, branja z razumevanjem (ločevanje dejstev od mnenj na spletu) in reševanja logičnih problemov v matematiki in naravoslovju.

4. Visoka stopnja izobraževalne pravičnosti (Equity). Ena največjih prednosti Estonije je, da socialno-ekonomsko ozadje otroka minimalno vpliva na njegov šolski uspeh. Država zagotavlja brezplačne šolske obroke, prevoze, učbenike in podporne storitve (psihologi, logopedi) za vse otroke od vrtca dalje. Razlika v znanju med revnejšimi in premožnejšimi učenci je v Estoniji med najmanjšimi na svetu, kar dviguje celotno povprečje države.

5. Družbena miselnost in spoštovanje znanja. V Estoniji obstaja močan družbeni konsenz, da je izobraževanje edina pot do uspeha majhnega naroda v globalnem svetu. Starši tesno sodelujejo s šolo in podpirajo avtoriteto učitelja, medtem ko je v Sloveniji opaziti trend, kjer starši prek odvetnikov ali pritiskov na vodstva šol izpodbijajo ocene in delo pedagogov, kar ruši stabilnost šolskega okolja.


P.S.: Ne dam roke v ogenj za nikogar, ampak moje mnenje je, da ima Rončevič nekaj komparativne prednosti pred predhodnikom. Je bolj motiviran kot oni iz penzije odpoklicani Vinko Logaj. Je mlajši, bolj fleksibilen in dinamičen kar se tiče dovzetnosti za spremembe. Čutiti je, da mu bo stroka nasprotovala, pa Štrukelj tudi. Kar je dobro.

Ne trdim, da je Rončević rešitev, ampak je prav, da malo dregne v ta samozadostni kokošnjak, ki uvaja nove in nove faktografske predmete, kritično razmišljanje pa nečejo v šolo, ker potem bi že v 9. razredu marsikateri učenec izpadel pametnejši od učitelja... Edino skozi faktografijo imajo učitelji še moč... ki pa je jalova in se celo sami tega zavedajo. Torej ostane le gola avtoriteta, ki pa je vsebinsko pri marsikomu izpraznjena.

[ivan_oven]
Tako je! V Sloveniji je beseda "stroka" postala maska za lenobo in neumnost posameznikov, ki se sami ne upajo izspostaviti. Govorim iz izkušenj srečevanja s "stroko" tudi iz drugih področij.

To ne velja le za Slovenijo! Velja (tudi) za znanost na splošno (oziroma boljše napisano "znanost"). Vrhunski (to v več pomenih in smislih) primer tega je dogodek, katerega 25. obletnica se je obhajala nedavno, namreč 9-11 oziroma pri nas znan kot 'enajsti september'. Še po toliko letih v zvezi s tem še vedno lažejo in vsi mediji nonšalantno pomagajo pri tem in ponavljajo, kar jim je naročeno (seveda imajo pri vrhu iste lastnike, itn.).

[mimoidoci]
> [Muki]
> Poanta članka je, da preveč demokracije škodi. Kar seveda drži kot pribito!

Po mojem je ravno obratno. Odvisno sicer, kako vidiš demokracijo. Ali več demokracije pomeni to, da so šole in učitelji bolj avtonomni ali to, da lahko starši v šolo vozijo odvetnike.

Sicer pa:

Estonski 15-letniki so ponovno prvi v Evropi pri naravoslovju in matematiki ter drugi pri branju, medtem ko Slovenija že več ciklov zapored beleži strm upad znanja na vseh treh področjih. Zakaj?

Razlika v rezultatih ne izhaja iz večjega števila ur v šoli, temveveč iz strukturnih, tehnoloških in kulturnih posebnosti estonskega izobraževalnega sistema. Glavni razlogi za njihov uspeh so:

1. Avtonomija šol in učiteljev (Zaupanje namesto birokracije). Estonija po osamosvojitvi ni izbrala poti stroge centralizacije. Estonski izobraževalni sistem temelji na izjemni avtonomiji šol in učiteljev.

Slovenija: Kurikulumi so natančno predpisani, učitelji pa pogosto obremenjeni s slovensko šolsko birokracijo in strahom pred pritožbami staršev.

Estonija: Država predpiše le splošne cilje, šole same oblikujejo svoj učni načrt, učitelji pa imajo popolno svobodo pri izbiri metod poučevanja in ocenjevanja. PISA potrjuje, da je Estonija na prvem mestu na svetu po svobodi, ki jo imajo učitelji pri oblikovanju pouka.

2. Digitalna zrelost (Tehnologija kot orodje, ne motnja). Estonija velja za digitalno najnaprednejšo evropsko družbo, kar se odraža tudi v šolah. Ključna razlika pa je v načinu uporabe naprav.

Slovenija: Tehnologija v razredu pogosto predstavlja vir distrakcij. Podatki PISA kažejo, da kar 22 % slovenskih učencev med poukom motijo digitalne naprave sošolcev.

Estonija: Naprave so globoko integrirane v pouk in se uporabljajo za reševanje kompleksnih, problemsko naravnanih nalog. Estonci tehnologije niso prepovedali, temveč so postavili jasna pravila uporabe, s čimer so preprečili, da bi zasloni nadomestili učenčev lasten miselni napor. V najnovejšem ocenjevanju računalniškega mišljenja so se zavihteli v sam svetovni vrh.

3. Usmerjenost v uporabno znanje namesto v "piflanje". PISA ne meri sposobnosti obnavljanja šolskega kurikuluma, temveč to, kako znajo učenci pridobljeno znanje uporabiti v nepredvidljivih življenjskih situacijah.

Slovenija: Šolski sistem še vedno v veliki meri nagrajuje faktografsko znanje in učenje na pamet. Posledica tega je t. i. "inflacija odličnjakov", kjer imajo otroci v spričevalih petice, na zunanjih mednarodnih testih pa odpovejo.

Estonija: Pouk je zasnovan problemsko. Učence sistematično učijo kritičnega mišljenja, branja z razumevanjem (ločevanje dejstev od mnenj na spletu) in reševanja logičnih problemov v matematiki in naravoslovju.

4. Visoka stopnja izobraževalne pravičnosti (Equity). Ena največjih prednosti Estonije je, da socialno-ekonomsko ozadje otroka minimalno vpliva na njegov šolski uspeh. Država zagotavlja brezplačne šolske obroke, prevoze, učbenike in podporne storitve (psihologi, logopedi) za vse otroke od vrtca dalje. Razlika v znanju med revnejšimi in premožnejšimi učenci je v Estoniji med najmanjšimi na svetu, kar dviguje celotno povprečje države.

5. Družbena miselnost in spoštovanje znanja. V Estoniji obstaja močan družbeni konsenz, da je izobraževanje edina pot do uspeha majhnega naroda v globalnem svetu. Starši tesno sodelujejo s šolo in podpirajo avtoriteto učitelja, medtem ko je v Sloveniji opaziti trend, kjer starši prek odvetnikov ali pritiskov na vodstva šol izpodbijajo ocene in delo pedagogov, kar ruši stabilnost šolskega okolja.


P.S.: Ne dam roke v ogenj za nikogar, ampak moje mnenje je, da ima Rončevič nekaj komparativne prednosti pred predhodnikom. Je bolj motiviran kot oni iz penzije odpoklicani Vinko Logaj. Je mlajši, bolj fleksibilen in dinamičen kar se tiče dovzetnosti za spremembe. Čutiti je, da mu bo stroka nasprotovala, pa Štrukelj tudi. Kar je dobro.

Ce imas ruse zraven, je znanje edino kar ti pomaga in seveda velik zavezenik ( kar pa lahko je ze vprasanje).
Vecina amerov je" bedakov", pa cisto dobro furajo.

P.s
Kdor si ne more doma poiskat zenske.
Ima po moje toliko osebnostnih posebnosti, da je tezko kaj pricakovat na mestu kot je Roncevic.
Ze to da bi sli nazaj na osemletko je znak, da razmislja nazaj in ne naprej.


Podobno kot Golob, ki si je za zeno omislil starleto.

Mam dva osnovnosolca.
Mislim da je sola kar ok.
Veckrat sem celo prijetno presenecen nad solo.
Del sole smo seveda tudi starsi...

Zelo enostavno je. Če citiram kar zapis enega izmed ameriških najboljše prodajanih pisateljev G. Michael Hopf-a iz njegove postapokaliptične novele Those Who Remain (izvirnega naslova nisem prevedel, ker ne vem, ali imamo v slovenščini morda že 'uraden' prevod) iz leta 2016:

"Težki časi ustvarjajo močne ljudi*, močni ljudje ustvarjajo dobre čase, dobri časi ustvarjajo šibke ljudi in šibki ljudje ustvarjajo težke čase."

* V originalu 'men' bi lahko prevedel tudi kot možje.

Zdaj, če se omejimo le na področje šolstva in izobraževanja, koga bi recimo zgoraj napisal namesto ljudi ali mož, prepuščam razmisleku bralcev. Sicer, glede na feminizacijo (tudi) omenjenega področja ali področjih morda originala niti ne bi bilo treba spreminjati ...

Po dveh desetletjih poučevanja v SSI, sem dodobra spoznal ustroj izobraževanja v državi. Srednjega do kosti, zaradi predstavitev izobraževalnih programov po osnovnih šolah, pa tudi slednjega. Ker so plače začele rapidno zaostajati za dohtarskimi in ker smo se po letu 2010 v šolah začeli ukvarjati samo še s posebnimi potrebami dijakov, nas je večina sposobnih šla v razvojne oddelke firm ali pa odprla svoja podjetja. V šolah so večinoma ostali kolegi pred penzijo in pa tisti z manjkom strokovnega znanja. Vsa čast izjemam. Ampak v tistih časih so v razredih še bili učitelji, ki so s svojim pristopom navduševali otroke za poklic, danes je to po večini izumrlo.
Še malo o osnovni šoli...
Feminizem je poskrbel, da so osnovne šole polne žensk. Moških učiteljev, ki bi malo uravnotežili zadevo, je za vzorec in še ti se bojijo kolegic.
Doberšen del učiteljic - vnukinj poučuje na šolah, kjer so učile že njihove mame in stare mame. Takšne kaste držijo skupaj že desetletja in dejansko upravljajo s šolo. Skrbijo za ocene. Nepotizem zagotovljen, ostali pa se morajo malo bolj potruditi. Hudo je, če se zameriš učiteljici iz kaste. Da pa ne bom preveč krivičen, za kakšen obskurni predmet, vedno dobijo kakšno učiteljico, ki demantira zgoraj navedeno.
Da stvari potekajo čim lažje, so jim v razrede vgradili interaktivne table. Večino časa učenci gledajo, prepisujejo in prerisujejo z njih, namesto, da bi slike nastajale pred njimi. Potem so tu še delovni zvezki, ki predvsem jemljejo denar staršem in poneumljajo učence.
Vsa zadeva je z množicami seminarskih nalog fokusirana na govorjenje. Najbolj cenjeno je, če učenec (-ka) dobesedno ponovi v zvezek prepisane stavke, zato učenke praviloma dobivajo precej lepše ocene kot učenci. Praktični vaj in izdelkov že dolgo ni več. Razen škatla, katero morajo vsi kupiti. Praksa vzame preveč časa in pa denarja za tehnično opremo šole. Najbolje je, da se večina učencev potem tudi vpiše na gimnazije in družboslovne srednje šole - cena interaktivnih tabel je zelo padla in je izobraževanje poceni. Potem pa še čimveč stopenj po vertikali izobraževalnega sistema in na koncu v javni sektor.
Devetletka je na začetku delovala dobro, je pa preveč prijazna do učencev in ker smo ljudje lena bitja...
Da bi izboljšali rezultate je stroka (kup teoretičnih doktorjev, ki ne pustijo, da bi jim drugi solili pamet) začela preveč težko snov še prestavljati v nižje razrede (slovenski otroki so pač najpametnejši na svetu!), je bil polom neizbežen.
Da so lahko nafilali 9 let, se učijo brati in pisati več let, v učne načrte pa so nametali ogromno balasta (npr. balzamiranje faraonov do onemoglosti).
Pred kakršnokoli spremembo je treba premetati strokovne doktorje in pa referente na ministrstvih, ki tam sedijo že dolgo in so zadolženi za projekte opremljanja. Tam tudi odteka denar.
Kot kaže sem bil predolgo v šolstvu in poznam tudi temna zakulisja, ampak poučeval sem pa rad in z veseljem.

[]
Po dveh desetletjih poučevanja v SSI, sem dodobra spoznal ustroj izobraževanja v državi. Srednjega do kosti, zaradi predstavitev izobraževalnih programov po osnovnih šolah, pa tudi slednjega. Ker so plače začele rapidno zaostajati za dohtarskimi in ker smo se po letu 2010 v šolah začeli ukvarjati samo še s posebnimi potrebami dijakov, nas je večina sposobnih šla v razvojne oddelke firm ali pa odprla svoja podjetja. V šolah so večinoma ostali kolegi pred penzijo in pa tisti z manjkom strokovnega znanja. Vsa čast izjemam. Ampak v tistih časih so v razredih še bili učitelji, ki so s svojim pristopom navduševali otroke za poklic, danes je to po večini izumrlo.
Še malo o osnovni šoli...
Feminizem je poskrbel, da so osnovne šole polne žensk. Moških učiteljev, ki bi malo uravnotežili zadevo, je za vzorec in še ti se bojijo kolegic.
Doberšen del učiteljic - vnukinj poučuje na šolah, kjer so učile že njihove mame in stare mame. Takšne kaste držijo skupaj že desetletja in dejansko upravljajo s šolo. Skrbijo za ocene. Nepotizem zagotovljen, ostali pa se morajo malo bolj potruditi. Hudo je, če se zameriš učiteljici iz kaste. Da pa ne bom preveč krivičen, za kakšen obskurni predmet, vedno dobijo kakšno učiteljico, ki demantira zgoraj navedeno.
Da stvari potekajo čim lažje, so jim v razrede vgradili interaktivne table. Večino časa učenci gledajo, prepisujejo in prerisujejo z njih, namesto, da bi slike nastajale pred njimi. Potem so tu še delovni zvezki, ki predvsem jemljejo denar staršem in poneumljajo učence.
Vsa zadeva je z množicami seminarskih nalog fokusirana na govorjenje. Najbolj cenjeno je, če učenec (-ka) dobesedno ponovi v zvezek prepisane stavke, zato učenke praviloma dobivajo precej lepše ocene kot učenci. Praktični vaj in izdelkov že dolgo ni več. Razen škatla, katero morajo vsi kupiti. Praksa vzame preveč časa in pa denarja za tehnično opremo šole. Najbolje je, da se večina učencev potem tudi vpiše na gimnazije in družboslovne srednje šole - cena interaktivnih tabel je zelo padla in je izobraževanje poceni. Potem pa še čimveč stopenj po vertikali izobraževalnega sistema in na koncu v javni sektor.
Devetletka je na začetku delovala dobro, je pa preveč prijazna do učencev in ker smo ljudje lena bitja...
Da bi izboljšali rezultate je stroka (kup teoretičnih doktorjev, ki ne pustijo, da bi jim drugi solili pamet) začela preveč težko snov še prestavljati v nižje razrede (slovenski otroki so pač najpametnejši na svetu!), je bil polom neizbežen.
Da so lahko nafilali 9 let, se učijo brati in pisati več let, v učne načrte pa so nametali ogromno balasta (npr. balzamiranje faraonov do onemoglosti).
Pred kakršnokoli spremembo je treba premetati strokovne doktorje in pa referente na ministrstvih, ki tam sedijo že dolgo in so zadolženi za projekte opremljanja. Tam tudi odteka denar.
Kot kaže sem bil predolgo v šolstvu in poznam tudi temna zakulisja, ampak poučeval sem pa rad in z veseljem.

Kot sem ze zgoraj napisal sem oce dveh osnovnosolcev in se z navedenim strinjam.
Le tisto o kastah je mal mimo.
Kar sem sam opazil, da ima kar nekaj uciteljic kmetijski "pedigre", da se veliko poudarja medvrstniske odnose in da se skusa otrokom priblizat snov na razlicne nacine.
Ena uciteljica je celo iz gospodarstva.
Verjamem, da je marsikdo sel raje v realni sektor.
Ce npr. Ni zmogel bit ucitelj in je gonil svojo my way or high way.
Sam sem hodil na isto solo a so me naucili nekaj ze , ampak dokaj malo, kljub temu da sem jo zakljucil z odliko.
Pa je to ena vecjih sol v sloveniji.

Ptakticnega pouka, poskusov je res premalo.
A vseeno vec kot sem jih bil sam delezen pred 30 leti.

Glede na mojo izkusnjo izpred 35 let je sola boljsa.
Ne moremo pa pricakovat presezkov, ce ze prej ni bila ne vem kaj.
In se sola te ne bo maucila nic, ce otroci niso pripravljeni, vzgojeni zanjo in zeljni znanja.
Tak da solanje je tudi stvar starsev.

Ne bi zagovarjal sol, a po mojem vtisu, kar vidim bi jim dal oceno dobro, niso slabi, niti komaj kaj se pa nekateri trudijo in seveda moznost za napredek so.

Zavedat se moramo, da mi od AO nismo posodabljal sol v smislu avtonomij, osebnosti ucitelja.
Temvec, da se je ves cas slo za ideoloski koncept, najprej rkc potlej komunizem.
Danes smo mogoce se najbolj normalni.
Klnu lgbt agendi, ki se nekaj vsiljuje.

In avtoriteta ucitelja pomeni tudi strah pred solo, kot npr tepez s palico, vpitje, metanje kljucev ali kred.
Sam sem bil tega delezen se v devedesetih...
Pred kratkim pa sem slisal za primer, ko je ucitelj telovadbe snemal dijaknije, pa se je sola lepo postavila na njegovo stran.

Prvenstveni problem ni toliko stroka kot pa vsakokratna vladajoča politika, ki strokovne zakone v parlamentarnem postopku sprejemanja zakonov te zakone, ki so napisani v strokovnih krogih, zaradi svojih ideoloških ali pa opče politično lukratinih vzrokov ali pogledov na stvar ob sprejemanju takšnega zakona, izmaliči do neprepoznavnosti po vsebinski plati. Zato imamo v Sloveniji praktično vso strokovno zakonodajo vsebinsko defektno, ker se vsakokratna vladajoča politika ob sprejemanju teh zakonodaj obnaša skrajno politikantsko, morala bi se pa državniško.