Bil sem med tistimi, ki so mu po 50 letu starosti podjetje spravili v stečaj, nas pa na cesto. Če zelo na kratko opišem kalvarijo iskanja službe, borze itd , bi lahko rekel samo dve dejstvi: tisti, ki iščejo delavce, naj najprej povejo, kakšne pogoje jim ponujajo. Drugo dejstvo pa je: osebo nad 50 leti starosti noče zaposliti nihče več. Dokler se te stvari ne premaknejo, se stvari ne bodo spremenile.

- 30% od teh jih dela malo tu malo tam na črno (in jim je vseeno, če dobijo relativno slabo plačano delo za stalno za 8,5 ur dnevno)
- 15% jih je starih 58 ali več in čakajo na penzijo - če ima priliko, še kaj malega oddela (tak je težko zaposljiv dandanes)
- 20% jih je trajno nezaposljivih (ker imajo take osebne lastnosti, da predstavljajo resno oviro)
- 25% relativno težje zaposljivih (ali starost nad 53 let ali slaba fleksibilnost, učljivost, priupravljenost na spremembe - deloma osebne lastnosti), ...
- le max. 10% ljudi, prijavljenih na Zavodu, je realno in hitro zaposljivih - hitro, ker tako danes delodajalec gleda na zadevo.

Nihče ni v taki strukturi posebej kriv, ampak tako je. Taka je danost. In taka je stvarnost - za delavca in za delodajalca, ki se mora hitro odločati in nima časa "vzgajati" novi kader.

Še tole; pri svojem delu srečujem mlade inženirje iz republik ex. yu, ki jih nekatere firme očitno raje zaposlijo kot starejše slovenske. Nekateri so popolnoma nesposobni in brez kakršnihkoli pravih izkušenj. Sem kar malo presenečen; vrsto let sem delal z tujimi firmami v Srbiji in tam so bili sami dobri strokovnjaki.

Če malo zares odpreš oči in pogledaš okoli sebe, so med mladimi resnično brezposelni le tisti, ki imajo 3 leve roke in meglo v glavi (opojne substance) in tisti, ki so funkcionalno nezaposljivi, saj so "izučeni" za lenuhe ali pa parazitske službe širšega državnega aparata in večina le-teh živi v hotelu mama. Med tistimi, ki so stari 40 let in več in so brezposelni, pa je tako slaba izbira, da si delodajalci z njimi lahko nakopljejo le težave v vseh oblikah, saj večina išče zaposlitev le navidezno, da lahko povleča kak socialni evro, saj vemo, da sta pojma delo in služba za nekatere nezdružljiva. Po moje je največji problem slovenske družbe tisti segment "delovnega ljudstva", ki so ga na socialističnih zavodih že zdavnaj črtali iz seznama nezaposlenih ali pa na teh seznamih nikoli niso bili. Dejansko je ta skupina številčno zelo močna (vsaj 100.000 jih je) in se ukvarjajo s sivo ekonomijo ali pa delajo na črno, kar je še huje, delajo tudi v ali za kriminalno podzemlje, ki ga tako ali drugače podpirajo in negujejo naši skrajni levičarji. Državna blagajna od te skupine "delovno aktivnega" prebivalstva ne dobi nobenega davka, razen tistega od iztržkov v trgovini, kar naši skrajni levičarji dobro vedo, zaradi tega vsakih nekaj let še malo povišajo DDV. Omenjena skupina državljanov tvori tudi zvesto volivno bazo skrajnih levičarjev, zaradi tega prejemajo tudi vse možne socialne dodatke, čeprav se "reveži" vozijo v BMW-jih in Mercedesih.

Zbodel me je primer 55-letne tajnice. Sama sem bila dolgoletna poslovna sekretarka v upravi srednje velikega slovenskega proizvodnega podjetja. Morda se sliši suhoparno, vendar si malokdo predstavlja, kaj pomeni delati na takem delovnem mestu v taki organizaciji. Enostavno si multipraktik, spoznati se moraš na vsa področja in jih tudi obvladovati. Ko to uspešno delaš že veliko let in imaš tudi ogromno vsakovrstnega znanja, te ni strah iti delat kamorkoli, saj je delo težko še bolj zahtevno. Doživeli smo sovražni prevzem s strani tuje multinacionalke in ti so počasi začeli zmanjševati stroške tudi z odpuščanjem. Najprej v proizvodnji in ostalih sektorjih, nazadnje pa še v upravi. Nekatera delovna mesta so bila ukinjena, veliko dejavnosti pa prenešenih v ostale izpostave izven Slovenije. Tako sem tudi sama pri 50-ih letih ostala brez službe na Zavodu za zaposlovanj,e leta 2009, v času hude krize. Na začetku optimstično zakorakaš na pot iskanja zaposlitve, vendar razočarano ugotoviš, da je skoraj nepremostljiva ovira starost 50 let, ne znanje, izkušnje, delovna kondicija, to sploh ni pomembno. Občutkov, ki te spremljajo in počasi zbijajo samozavest ne bom opisovala. In vendar mi je po kakšnem letu in pol uspelo najti službo, sicer v popolnoma drugi dejavnosti, a sem se v njej lepo našla in jo tudi zelo uspešno opravljala. Ne boste verjeli, po letu dni so se odgovorni odločili, da naš oddelek ukinejo in ponovno sem, skupaj z vsemi sodelavci tega oddelka, pristala na Zavodu za zaposlovanje. Ko se ti to zgodi že drugič in si sedaj star že 53 let, je veliko huje. Kriza je pritiskala še bolj, služb je bilo že tako malo, za stare 53 let, pa še ženske, pa sploh ne. V tej situaciji imaš dve možnosti: prejemati nadomestilo za brezposelne tistih nekaj mesecev, nadaljevanje življenja pa preživeti na sociali, Rdečem križu ali Karitasu, ali pa postaviti vse na kocko in začeti s svojim poslom z željo, da ti bo uspelo. Za to je treba res veliko poguma, volje, znanja in delavnosti, v letih krize pa je bilo vse skupaj še bolj rizično. Če mi to ne uspe, je konec. V pokoj še ne moreš, malo prej so upokojitvene pogoje še bolj zaostrili in upokojitev se je odmaknila še nekaj let v prihodnost.
In kako je danes? Z zagrizenostjo, voljo, znanjem in srcem sem zagnala dejavnost, za katero so mnogi menili, da nimam nobenih možnosti za uspeh. Moje podjetje raste vsako leto bolj, dejavnost sem že razširila in izgleda, do ja bom spet. O upokojitvi sploh ne razmišljam, toliko imam dela, ki ga opravljam z veseljem. Stara pa sem 58 let. Toliko o starejših delavcih.

Podjetja ne dobijo delavcev? Se šalite?
Realnost je kruta. Podjetja sploh ne iščejo delavcev, to le govorijo, ker je lepo slišati. Iščejo SUŽNJE!. Dokaz; seznam najbolj iskanih delavcev je hkrati seznam najslabše plačanih delavcev.
Imam osebne izkušnje. Znanje in sposobnost nista zaželjena, takega zaposlenega ne morejo vleči za nos in tunkati v drek. Najbolje je zaposliti tujca, ki se ne spozna na pravni red in je pripravljen požreti podtikanje, nepotrebno odgovornost in zastonj dodatno delo.
Po tem, ko sem zaradi krize ostal brez zaposlitve, sem eno leto izgubil zaradi upanja, da bom kot "favorit" dobil delo v kakšni urejeni firmi. Sedaj imam mikro firmico, uporabljam le del svojega znanja, delam drobnarije in zaslužim drobiž, imam pa vsaj mir pri delu. Bolje to, kot prenašati vampirja nad sabo.
Firma ne dobi delavca? To je podobno jamranje, kot bi podjetnik dejal, da ne dobi stranke! Kdo je pri tem kriv?

Dragi Karl, pod prvo: statistika je kurba! Primer s tajnico res ni najboljši, čeprav verjamem da obstaja. Človek z dokaj briljantno kariero, govori 4 tuje jezike, ima VII/2 stopnjo izobrazbo, stalna kariera izven državnih jasli (tako ali drugače) je po 50-em letu praktično nezaposljiv. Prijavlja se na razpise, vendar večina zaposlovalcev najprej pogleda EMŠO (če smo iskreni, tako kot je sam gledal takrat ko je zaposloval druge) in ne pride niti do intervjuja. Zakaj? Najprej se ustraši, da je človek prekvalificiran (in ga zna ogrožati - stara slovenska bojazen ;) ). Potem se ustraši, da ga bo stal bistveno več (starostni dodatek) in da bo itak skozi na bolniški. Torej, če nisi povezan s kakšno stranko in te ta potem da delati še večjo škodo k državnim jaslim, potem nimaš šanse. Tega Ministrstvo za delo (in akademiki v njem, ki nimajo enega samega dneva v proizvodnji) enostavno ne razume. Dragi moji slovenski kadrovniki: ste nesposobni in ne veste kaj lahko izgubljate (že s tem, da ne povabite kandidatov na razgovor). Mogoče bi bilo pa dobro, da bi si kdaj ogledali film Pripravnik (en.wikipedia.org/wik...015_film))

Ce dvignes place, dobis delavce.