Zbodel me je primer 55-letne tajnice. Sama sem bila dolgoletna poslovna sekretarka v upravi srednje velikega slovenskega proizvodnega podjetja. Morda se sliši suhoparno, vendar si malokdo predstavlja, kaj pomeni delati na takem delovnem mestu v taki organizaciji. Enostavno si multipraktik, spoznati se moraš na vsa področja in jih tudi obvladovati. Ko to uspešno delaš že veliko let in imaš tudi ogromno vsakovrstnega znanja, te ni strah iti delat kamorkoli, saj je delo težko še bolj zahtevno. Doživeli smo sovražni prevzem s strani tuje multinacionalke in ti so počasi začeli zmanjševati stroške tudi z odpuščanjem. Najprej v proizvodnji in ostalih sektorjih, nazadnje pa še v upravi. Nekatera delovna mesta so bila ukinjena, veliko dejavnosti pa prenešenih v ostale izpostave izven Slovenije. Tako sem tudi sama pri 50-ih letih ostala brez službe na Zavodu za zaposlovanj,e leta 2009, v času hude krize. Na začetku optimstično zakorakaš na pot iskanja zaposlitve, vendar razočarano ugotoviš, da je skoraj nepremostljiva ovira starost 50 let, ne znanje, izkušnje, delovna kondicija, to sploh ni pomembno. Občutkov, ki te spremljajo in počasi zbijajo samozavest ne bom opisovala. In vendar mi je po kakšnem letu in pol uspelo najti službo, sicer v popolnoma drugi dejavnosti, a sem se v njej lepo našla in jo tudi zelo uspešno opravljala. Ne boste verjeli, po letu dni so se odgovorni odločili, da naš oddelek ukinejo in ponovno sem, skupaj z vsemi sodelavci tega oddelka, pristala na Zavodu za zaposlovanje. Ko se ti to zgodi že drugič in si sedaj star že 53 let, je veliko huje. Kriza je pritiskala še bolj, služb je bilo že tako malo, za stare 53 let, pa še ženske, pa sploh ne. V tej situaciji imaš dve možnosti: prejemati nadomestilo za brezposelne tistih nekaj mesecev, nadaljevanje življenja pa preživeti na sociali, Rdečem križu ali Karitasu, ali pa postaviti vse na kocko in začeti s svojim poslom z željo, da ti bo uspelo. Za to je treba res veliko poguma, volje, znanja in delavnosti, v letih krize pa je bilo vse skupaj še bolj rizično. Če mi to ne uspe, je konec. V pokoj še ne moreš, malo prej so upokojitvene pogoje še bolj zaostrili in upokojitev se je odmaknila še nekaj let v prihodnost.
In kako je danes? Z zagrizenostjo, voljo, znanjem in srcem sem zagnala dejavnost, za katero so mnogi menili, da nimam nobenih možnosti za uspeh. Moje podjetje raste vsako leto bolj, dejavnost sem že razširila in izgleda, do ja bom spet. O upokojitvi sploh ne razmišljam, toliko imam dela, ki ga opravljam z veseljem. Stara pa sem 58 let. Toliko o starejših delavcih.