velikidrobizek je napisal(a):


Dob,

zanimiv tvoj odziv na članek. Sem trznila nate. :)

Neverjetno je, da posamezniki ne (z)morejo spregledati, da navade, tradicije, ki so iz megle vstale in so v meglo zavite, da na koncu vernemu » sledilcu« povzročijo osebni duhovni prepad, morda še kakšnega drugega, recimo finančnega.

Vprašanje, kaj sproži tisto, da posamezniki najdejo eno samcato drobtinico, ki si jo nenehno dajejo v usta, jo prežvekujejo in zraven še jamrajo in tečnarijo. Naredijo pa nič zoper to; nič za dosego cilja; vložijo pa veliko energije v to, da "botra" ne spustijo izpred svojih oči.

Ko si se dotaknil samoohranitvenega nagona, menim, da enim posameznikom manjka hrepenenjskega momenta . Pa ne me narobe razumeti, da mislim v tistem cankarjevskem skakanju za vozom, ki se odmika; ne, ne mislim tega. Ampak tistega osnovnega človeškega, češ le zakaj mora biti Danes enak Jutri, zakaj ne bi smeli upati in delati na tem za boljši in drugačen Jutri. Se mi zdi, da če se ta hrepenenjski moment meče v koš ali potiska ob strani, da se v posamezniku notranja tehtnica ruši. Ni namreč (več) prisotne gonilne sile, ki bi posameznika premaknila z mrtve točke in pravzaprav obstaja nevarnost, da postaja čedalje bolj otopel in imun na (obsežnost in različne) nevarnosti.

Zanašati se zgolj na zdravo pamet, ki si prizadeva in vibrira samo na to, kar se da razložiti, kar ohranja stvari v mejah normale, v mejah utečenih in varnih poti .. ne kaže. Prej ali slej trči ob kamenček (Ne)Preizkušeni.

Človek pada in se dviguje. Lahko umre po svoji volji, ne more pa živeti samo po svoji volji. Zakaj vztraja, zakaj (z)more ... s hrepenenjem. Po čem ? Mir ?!! » Če ga izkušenjsko pričakuje in videnjsko sluti "(kot sem nekoč nekje prebrala meni simpatično misel), ga sicer z (ne)mirom pričakuje in nase prevzema, malček pa že, bolečinsko potrpežljivost.
Posebna Moč. Vidiš, iz tega razloga se mi zdi pomembno, da iskrene ljubezni, spoštovanja, odgovornosti, poštenja ... nenazadnje tudi vere (res tiste intimne), ne moreš dobiti na banki. Kajti višina njihovih »obresti« se ne da izračunati; so obdavčljive in plačljive le kot pečat v duši posameznika. Vsi se pač ne trudijo »ujeti« soglasje med krepostjo in lepoto svojega Jaza, ampak jih ohranjajo različne vrste poželenja, različne oblike nasilja...

Človek pada in se dviguje tudi na drugačen način. Premalo dolžnosti in odgovornosti daje prostor skušnjavi in dela iz človeka kriminalca, prestopnika, lenuha, parazita ... instant državljana, v katerega so oči državljanov nenehno tako ali drugače uprte; za katerega se pišejo zakoni ... zaradi katerega so pošteni državljani v lastni državi kot v getu.

Resnica in laž imata različen vonj. Poznaš film »Ujemi, če me moreš » ? Režiser je Steven Spilberg, pripoveduje o Franku Abagnalu; http://en.wikipedia....k_Abagnale< /a>

Sam Frank Abagnale pravi: "Začelo se je z ločitvijo mojih staršev, ki me je močno prizadela. Pobegnil sem in se nenadoma znašel sam na svetu, a še vedno najstnik. Hitro sem moral odrasti in postati zelo iznajdljiv, da sem preživel. A boj za preživetje je kmalu prerasel v igro. Vsakič, ko sem opazil novo priložnost, sem se vprašal - bi to lahko nekaznovano izpeljal? Bolj ko mi je uspevalo, bolj mi je postajala všeč ta igra. Igra, za katero sem vedel, da jo bom nazadnje sicer izgubil, a se bom neskončno zabaval, dokler bo trajala."

In kasneje, ko se je spreobrnil, se je odrekel svoji burni mladosti: "Menim, da je bila moja preteklost nemoralna, neetična in nezakonita. Nanjo resnično nisem ponosen!"