za moje oci je gledano iz aviona stvar zelo jasna:

- baltske drzave (in podobno recimo juzna koreja) imajo zelo motivirajocega soseda ("there's nothing like the threat of imminent death to wonderfully concentrate the mind"), vejo, da morajo ves cas teci in iskati nove poti, da jih ne ujame volk in to vejo ne zato, ker jih je nekdo drugi preprical, temvec na podlagi tega, da jih je volk enkrat ze ujel

- v nasprotju s tem je slovenija bila ekonomski petelin na jugoslovanskem dvoriscu, naredila v tem prejsnjem zivljenju udobno akumulacijo in tako kot glavno vrednoto se danes fura status quo

kdaj se slovensko obcudovanje svojega popka neha? sele ko se dovolj slabo zivi IN to razume IN ne krivi za to drugih IN najde pot naprej. torej po prehojene celi klasicni kubler-ross progresiji (komur ni blizu: en.wikipedia.org/wik...s_of_grief ), kjer smo se vedno zataknjeni sele v fazi zanikanja.

kaj je glavni riziko?

* to, da ne pridemo gladko do konca korakov soocanja s stanjem, temvec se zataknemo v nekem od njih,

- v zanikanju (problemi in razvojni zaostanki sploh ne obstajajo, vse je ok, ljudje plesejo in lahko plesejo se desetletja - razlicica severne koreje z bistveno visjim izhodiscnim nivojem speha) [tukaj se trenutno nahaja volilna vecina]

- v jezi (iskanju dezurnih krivcev s cisto random parametri, katerih in kako dalec gremo v njih zjebanju, sem spada tudi vojaski izrek, da medalja in krogla le redko zadeneta pravega)

- v pogajanju (saj ce pa naredimo tele 3 mickene korakce in jim formalno recemo sprememba, bo ziher boljse... ali pa ce sprejmemo 30 novih zakonov... aneda bo vse ok potem...)

- v depresiji (fse je slo fkurac, nikoli vec ne bomo nasli naprej, zadnji naj ugasne luc, samo se ulezemo se in pocakamo na zakop)

* in seveda to, da mejimo na - ali smo del - prostora, ki ni tolko znan po konstruktivnosti kot pa po naljuti se coban na selo pa otsece sebi kurac, ter po tem, da je maksimalni domet politike ante pavelic.

Veš, bi pa vseeno opozoril na eno razliko med baltskimi državami. In Slovenijo.

Štart je bil, kot sam praviš, drugačen. Slovenija je bila leta 1990 verjetno ne le najbolj bogat kos Juge (relativno, glede na velikost, prebivalstvo), ampak najbrž najbolj bogat kos komunističnega sveta obče. Ko so se po Vilnusu vozili v zaporožcih, je imel Tehnounion zastopstvo za BMW. Leta 1968. Ne ni bil rezerviran za komunistično elito. Naš star foter ga je kupil leta 1969 (1600 Neue Klasse).

Lažje je nekaj postavit iz ničle, kot pa transformirati obstoječe.

Pa tudi to se v Sloveniji dogaja. Lep primer je Zasavje. Ja. Potrebovali so 30 let.

Baltiške države ob prehodu iz sovjetskega jarma na prozahodni tržni kapitalizem niso imele ničesar. Ne industrije, nič. Gradiš iz nule. Vmes pa so izgubile 1/5 prebivalstva.

Jaz si to predstavljam nekako športno. Najbrž je veliko lažje priti od denimo 100 mesta do 20. Da prideš pa od 20 do 5, je potrebno pa več truda kot poprej. Da prideš pa od 5 do prvega pa spet več kot poprej. Oni so startali s 100 mesta, mi pa s 50-ega. In zdaj smo oboji pri 20.

In štartni bloki niso nepomembni. Ker je od njih odvisen "doping" v obliki EU sredstev. Tudi danes te države netto prejmejo enkrat več na prebivalca EU sredstev, kot pa Slovenija.

Vojaško gledano pa vse 3 mejijo na tistega požrešnega soseda.

To, da Avbelj 33 let po osamosvojitvi še kar o neki revoluciji pa z lupo komuniste išče, je pa smešno. Za moje pojme zelo zmeden članek.

[]
za moje oci je gledano iz aviona stvar zelo jasna:

- baltske drzave (in podobno recimo juzna koreja) imajo zelo motivirajocega soseda ("there's nothing like the threat of imminent death to wonderfully concentrate the mind"), vejo, da morajo ves cas teci in iskati nove poti, da jih ne ujame volk in to vejo ne zato, ker jih je nekdo drugi preprical, temvec na podlagi tega, da jih je volk enkrat ze ujel

- v nasprotju s tem je slovenija bila ekonomski petelin na jugoslovanskem dvoriscu, naredila v tem prejsnjem zivljenju udobno akumulacijo in tako kot glavno vrednoto se danes fura status quo

kdaj se slovensko obcudovanje svojega popka neha? sele ko se dovolj slabo zivi IN to razume IN ne krivi za to drugih IN najde pot naprej. torej po prehojene celi klasicni kubler-ross progresiji (komur ni blizu: en.wikipedia.org/wik...s_of_grief ), kjer smo se vedno zataknjeni sele v fazi zanikanja.

kaj je glavni riziko?

* to, da ne pridemo gladko do konca korakov soocanja s stanjem, temvec se zataknemo v nekem od njih,

- v zanikanju (problemi in razvojni zaostanki sploh ne obstajajo, vse je ok, ljudje plesejo in lahko plesejo se desetletja - razlicica severne koreje z bistveno visjim izhodiscnim nivojem speha) [tukaj se trenutno nahaja volilna vecina]

- v jezi (iskanju dezurnih krivcev s cisto random parametri, katerih in kako dalec gremo v njih zjebanju, sem spada tudi vojaski izrek, da medalja in krogla le redko zadeneta pravega)

- v pogajanju (saj ce pa naredimo tele 3 mickene korakce in jim formalno recemo sprememba, bo ziher boljse... ali pa ce sprejmemo 30 novih zakonov... aneda bo vse ok potem...)

- v depresiji (fse je slo fkurac, nikoli vec ne bomo nasli naprej, zadnji naj ugasne luc, samo se ulezemo se in pocakamo na zakop)

* in seveda to, da mejimo na - ali smo del - prostora, ki ni tolko znan po konstruktivnosti kot pa po naljuti se coban na selo pa otsece sebi kurac, ter po tem, da je maksimalni domet politike ante pavelic.

Slovencem gre v bistvu zelo dobro, imamo srečo glede na sposobnosti.
(Ne vem pa kako bo v prihodbnosti ...
(stfu ti špilferderber :) :)

[]

kdaj se slovensko obcudovanje svojega popka neha? sele ko se dovolj slabo zivi IN to razume IN ne krivi za to drugih IN najde pot naprej. torej po prehojene celi klasicni kubler-ross progresiji (komur ni blizu: en.wikipedia.org/wik...s_of_grief ), kjer smo se vedno zataknjeni sele v fazi zanikanja.

Razmišljam o tem, kdaj bo pri nas nastopila faza jeze in začetek katarze. Zaradi notranje razklanosti, mentalne nemoči, relativno udobnega življenja in razmišljanja samo za danes in ne za jutri, kaže, da mora priti vpliv od zunaj. Verjetno bo to takrat, ko se bo Ukrajina sesula in bodo nekatere bližnje države dobile krila in ko bo najpomembnejši partner Nemčija toliko stagnirala ali nazadovala, da jo bo po moči skoraj ujela ali celo presegla Poljska.

Moral bom dolgo živeti, da bi dočakal streznitev. Morda pa obstaja drugačen scenarij, kjer bi prevladala zdrava pamet.