za moje oci je gledano iz aviona stvar zelo jasna:

- baltske drzave (in podobno recimo juzna koreja) imajo zelo motivirajocega soseda ("there's nothing like the threat of imminent death to wonderfully concentrate the mind"), vejo, da morajo ves cas teci in iskati nove poti, da jih ne ujame volk in to vejo ne zato, ker jih je nekdo drugi preprical, temvec na podlagi tega, da jih je volk enkrat ze ujel

- v nasprotju s tem je slovenija bila ekonomski petelin na jugoslovanskem dvoriscu, naredila v tem prejsnjem zivljenju udobno akumulacijo in tako kot glavno vrednoto se danes fura status quo

kdaj se slovensko obcudovanje svojega popka neha? sele ko se dovolj slabo zivi IN to razume IN ne krivi za to drugih IN najde pot naprej. torej po prehojene celi klasicni kubler-ross progresiji (komur ni blizu: en.wikipedia.org/wik...s_of_grief ), kjer smo se vedno zataknjeni sele v fazi zanikanja.

kaj je glavni riziko?

* to, da ne pridemo gladko do konca korakov soocanja s stanjem, temvec se zataknemo v nekem od njih,

- v zanikanju (problemi in razvojni zaostanki sploh ne obstajajo, vse je ok, ljudje plesejo in lahko plesejo se desetletja - razlicica severne koreje z bistveno visjim izhodiscnim nivojem speha) [tukaj se trenutno nahaja volilna vecina]

- v jezi (iskanju dezurnih krivcev s cisto random parametri, katerih in kako dalec gremo v njih zjebanju, sem spada tudi vojaski izrek, da medalja in krogla le redko zadeneta pravega)

- v pogajanju (saj ce pa naredimo tele 3 mickene korakce in jim formalno recemo sprememba, bo ziher boljse... ali pa ce sprejmemo 30 novih zakonov... aneda bo vse ok potem...)

- v depresiji (fse je slo fkurac, nikoli vec ne bomo nasli naprej, zadnji naj ugasne luc, samo se ulezemo se in pocakamo na zakop)

* in seveda to, da mejimo na - ali smo del - prostora, ki ni tolko znan po konstruktivnosti kot pa po naljuti se coban na selo pa otsece sebi kurac, ter po tem, da je maksimalni domet politike ante pavelic.