Naj športnjaki in kulturnjaki, ki za pokojnine niso prispevali nič in so brez dodane vrednosti, dobijo socialno pomoč in ne pokojnino, ki mora imeti podlago v plačanih prispevkih...Ne samo, da so pred kratkim popolnoma nezasluženo pokojnine dobili športniki, pokojnine so v parlamentu dobili tudi kulturniki, poslanci...Te pokojnine so ukradene tistim, ki delajo in plačujejo prispevke. Kdo je kriv za ta popačeni sistem v katerem poslanci kar pokojnine podarjajo? V parlamentu imamo totalno izprijeno upokojensko stranko Desus, ki po naslednjih volitvah mora ostati izven parlamenta oz. vsaj v vladni koaliciji je ne sme biti.

Moja osebna zgodba, na vrhuncu prejšnje krize izguba zaposlitve in nasvet delavcev zavoda za zaposlovanje, da si sami prostovoljno plačujemo pokojninsko zavarovanje, (moja prostovoljna doba nekaj manj kot 8 mesecev- zaradi tega delam zdaj 2 leti in 9 mesecev dalj) menda nas je cca 15000 prostovoljno skozi različno dolga obdobja plačevalo za pokojnine sedaj pa to enačijo z dokupom. Pa nam ustavno sodišče ni popravilo krivice.


ZPIZ-2 je prekomerno posegel v pravice tistih, ki so na podlagi določb ZPIZ/92 in ZPIZ-1 dokupili pokojninsko dobo. Ne gre samo za to, da so se tistim, ki so dokupili pokojninsko dobo, s sprejemom ZPIZ-2 poslabšali pogoji za pridobitev starostne pokojnine na podoben
način kot zavarovancem, ki zavarovalne dobe niso dokupili. Pri tem ni bilo upoštevano, da je bila dokupljena pokojninska doba pridobljena na podlagi posebne zakonske določbe, z nakupom oziroma neposrednim osebnim plačilom denarnega zneska, ki ga je na podlagi zakona določil ZPIZ in da je bilo o dokupu pokojninske dobe odločeno s pravnomočno odločbo ZPIZ. Še hujše posledice ima za pobudnike četrti odstavek 27. člena ZPIZ-2, ki se glasi “Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec (moški in ženska), ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe.« ZPIZ-2 je s to določbo prekomerno posegel v položaj dokupljene pokojninske dobe in v ustavne pravice tistih, ki so jo dokupili.

Čez deset let bomo imeli pa združenje "Spremenljiva obrestna mera" ali pa združenje "Fiksna obrestna mera" ali pa kar obe, ovisno od toka dogodkov.
Najprej ti onemogočijo nakup nepremičnine, ker s svojim "pogumnim" zadolževanjem poženejo cene nepremičnin v tebi nedosegljive višave, potem pa jim moraš še pomagat dolg vračat. In vse zato ker...

...ker je zapufanec v sisemu največji car, je največja dragocenost sistema. On je tisti, ki poganja gospodarsko rast in on je edini, ki drži sistem pokonci. Sistem mora narediti vse, da ga reši. Zapufanec ne sme postati racionalen in ne sme se ustrašiti svojih dolgov. Zapufanca je treba negovati in ga spodbujati, tudi prositi če je treba, naj se zapufa še bolj, pa naj stane kolikor hoče. Ni pomembno ali je ta zapufanec posameznik, podjetje ali država, važno je da si z leta v leto več sposoja, saj le njegov puf omogoča nadaljevanje gospodarskih orgij.
In ko zapufanec postane preveč zapufan, da bi se še naprej pufal, je treba njegov dolg prerazporediti in mu s tem omogočiti nadaljne pufanje.

Tole si lepo populistično skvačkal. Ampak dej malo pretresi glavo, pa pojdi kako leto nazaj. Me zanima samo sledeče: Koliko vas živi v stanovanjih oz. vaših prednikov, ki so do stanovanja prišli preko Jazbinškovega zakona, ki je bil rešitev zaradi stanovanjskih posojil SKB banke?
Tudi jaz bi želel stanovanje v Ljubljani za ene cca danes 2.000 EUR. Ampak ne, udri po siromahu, ki si ni mogel privoščit normalnega kredita, ampak so mu nastavili "cenejšega". Sej, sam sem to podpisal, vem, bom tudi sam to izterjal. Z pravdo, ker vem da so me najebali! Da je tole bilo prodano sranje zavito v celofan pa priznajo tudi druge države z EUR-jem, kjer so storilci obsojeni! Če ne bi bilo to tako dobičkonosno, zakaj so jih potem banke sploh ponujale? Da nabijate o kupovanju volitev pa - kje je danes Jazbinšek? ki je skoraj podaril na tisoče stanovanj...? No, zdaj se lahko razpišete, me ne gane.

Podpišem

Avtorja članka prosim za natnčno objavo pojasnila :Kaj bo v tem primeru plačala država in komu? Posojilojemalcem definitivno ničesar, zato ne zavajajte državljanov, ki berejo tak članek in morda ne pomislijo, da ga je naročila in drago plačala banka. Mnogo mnogo več, kot je strošek pravnega mnenja eminentnih ustavnih pravnikov!

Avto članka, g. Tomažič, že nekaj let pogreva vedno isto zgodbo. S popolnoma enakimi "argumenti", z identičnimi zaključki. Vedno znova in znova. Navijači na tem pro-finančnem portalu pa z navdušenjem ploskajo (vsaj večina). Seveda gre za osebke, ki v prostem času (verjetno tudi med službo) trgujejo z vrednostnimi papirji, imajo morda online account za CFD trgovanje, v znanju prekašajo vse prfokse na EF, pa guvernerje BS. Oh yeah!

Sedaj pa še nekaj "kontra argumentov", ki nimajo veze z navijaštvom.
(Kopirano iz spletne strani www.zdruzenje-frank.si)
Združenje Frank je prejelo pravno mnenje o posojilih v švicarskih frankih, ki sta ga pod okriljem Inštituta za ustavno pravo pripravila dr. Boštjan M. Zupančič, nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS ter svetovalec ministra za pravosodje, in dr. Ciril Ribičič, redni profesor za ustavno pravo in pravo Sveta Evrope na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter nekdanji sodnik Ustavnega sodišča RS. Pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo ugotavlja, da je položaj posojilojemalcev v švicarskih frankih moralno, civilnopravno, kazenskopravno in ustavnopravno nesprejemljiv. Izpostavlja tudi vprašanje neupravičene obogatitve bank in kazenskopravno vprašanje odgovornosti vodilnih oseb v bankah za goljufijo. Republika Slovenija bo imela pred Ustavnim sodiščem zadnjo priložnost, da problem razreši v domačem pravnem redu in si tako prihrani še eno obsodbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. V nasprotnem primeru je zelo verjetno, da bodo kazen za grobo kršitev zakonov namesto bank plačali slovenski davkoplačevalci.

Pravno mnenje potrjuje, da je v primeru posojil v švicarskih frankih šlo za škodljiva posojila, pri katerih so kreditojemalci prevzeli nesorazmerno oz. celotno tveganje. Tovrstna posojilna razmerja niso običajna, saj so učinki za kreditojemalce podobni tveganjem pri špekulativnih borznih poslih. A če investitor pri borznih špekulacijah v najslabšem primeru izgubi samo svoj investirani vložek, v primeru kreditov v švicarskih frankih lahko prejemnik dolgoročnega kredita več desetletij plačuje bančno posojilo, pri katerem eksponencialno naraščajo obresti, do odplačila glavnice pa sploh ne pride ali pa ne v deležu, ki bi bil vsaj v približnem sorazmerju s skupno vsoto odplačil.

Banke so po mnenju obeh uglednih avtorjev pravnega mnenja z zavajajočim oglaševanjem zlorabljale svoj položaj. S tveganji so obremenile neinformirane in zavedene posojilojemalce, ki pod diktiranimi »splošnimi pogoji« nismo mogli vplivati na pogoje odplačevanja kreditov. Banka Slovenije je že leta 2005 obvestila komercialne banke, da »stresni testi … kažejo na relativno majhno občutljivost bank za spremembe deviznega tečaja « in da so zaradi velikih nihanj tečaja CHF mogoča tveganja pri komitentih, ne pa pri bankah. Banke so torej ne le vedele, da je njihova ponudba kreditov škodljiva, ampak so tovrstne kredite zavestno tržile. To med drugim kaže na grobo kršitev številnih načel obligacijskega prava, ki naj bi zagotavljala v osnovi poštena medsebojna razmerja med posojilodajalci in posojilojemalci, ravnanje bank pa v tem primeru zagotovo ni bilo v dobri veri.

Če je do neke mere razumljivo, navaja pravno mnenje, da je prihajalo do uporabe valutne klavzule v kreditnih pogodbah v državah z nestabilno nacionalno valuto (Hrvaška, Madžarska, Slovenija, preden je prišlo do njene vključitve v euro območje), pa to nikakor ni sprejemljivo v državah z območja eura, ki naj bi bil stabilna in zaupanja vredna valuta. Valutna klavzula je namenjena temu, da posojilojemalec vrne izposojena sredstva v realni vrednosti, ker bi bil sicer zaradi inflacije ali devalvacije posojilodajalec na izgubi, zato uporaba valutne klavzule v Sloveniji nikakor ni bila potrebna, niti sprejemljiva.

Pravno mnenje nadalje opozarja na stališča Sodišča Evropske unije, po katerih je pri obveščanju potencialnih posojilojemalcev potrebno jasno in razumljivo predstaviti kreditne pogoje, in to ne le formalno, temveč tudi vsebinsko tako, da so razvidne vse možne ekonomske posledice tveganj, ki izhajajo za potrošnike iz v naprej predpisanih kreditnih pogojev, valutne klavzule in načina odplačevanja dolgoročnih posojil.

Sodni spori v primerih kreditov v švicarskih frankov se v Sloveniji približujejo točki, ko ne bo več šlo za odgovornost bank pri trženju škodljivih bančnih posojil, temveč bo na zagovor poklicana država. Drugače povedano: ustavna pritožba je zadnja priložnost, da država sama ugotovi in sankcionira domače civilnopravne kršitve pravic posojilojemalcev. Po tem njeno lastno delovanje in odgovornost za kršitve človekovih ustavnih in konvencijskih pravic vzamejo pod drobnogled evropska sodišča, zlasti Evropsko sodišče za človekove pravice. Slednje se seveda ne bo osredotočalo na odgovornost bank, temveč bo odločalo o odgovornosti države, ker ni bila uspela ali hotela v domačem pravu ugotoviti in sankcionirati kršitev ustavnih in konvencijskih pravic.

končno en objektiven pogled na zadevo!

G. Tomažič, vaše pisanje lahko razumem tudi kot "če nimam jaz krave, naj crkne še sosedova". Od kje takšno negativno razpoloženje nas Slovencev med seboj? Ali kot nas je poimenovala ga. Svetlana Makarovič, Slovenclni. Ali je članek naročila interesna stranka?

Da ilustriram z vicem: ko je sv. Peter prišel na ogled pekla, so se ljudje cvrli v jamah blata in vse jame so bile zaščitene z visoko ograjo, da nihče ni mogel pobegniti. Pri eni jami pa ograje ni bilo in sv. Peter vpraša, zakaj ni ograje. Satan odgovori: v tej jami so itak sami Slovenci. Če kdo skuša splezati ven, ga takoj drugi potegnejo nazaj v drek.

Če se ozremo v zgodovino, v obdobje prvotne akumulacije kapitala, potem zasledimo, da so v času prvotne akumulacije kapitala obstajali krediti, ki so se razvili v oderuške kredite. Oderuške apetite bank je že v času prvotne akumulacije kapitala regulirala država s ciljem zaščite najemodajalcev. Očitno se zgodovinski cikli ponavljajo in morda tudi ne bi bilo odveč, da si vzamemo v roke kakšno strokovno literaturo, predno v javnost puščamo t.i. promocijska sporočila.

Zato mi je zelo nenavadno, da se v obdobju t.i. razvite demokracije sploh pojavi nasprotovanje neki rešitvi, ki v poslovnem smislu pomeni uravnoteženo win-win situacijo za vse vpletene poslovne stranke in je usmerjena v dobrobit človeka.

G. Tomažič, ostajam vam na voljo za vsa pojasnila.