Avto članka, g. Tomažič, že nekaj let pogreva vedno isto zgodbo. S popolnoma enakimi "argumenti", z identičnimi zaključki. Vedno znova in znova. Navijači na tem pro-finančnem portalu pa z navdušenjem ploskajo (vsaj večina). Seveda gre za osebke, ki v prostem času (verjetno tudi med službo) trgujejo z vrednostnimi papirji, imajo morda online account za CFD trgovanje, v znanju prekašajo vse prfokse na EF, pa guvernerje BS. Oh yeah!

Sedaj pa še nekaj "kontra argumentov", ki nimajo veze z navijaštvom.
(Kopirano iz spletne strani www.zdruzenje-frank.si)
Združenje Frank je prejelo pravno mnenje o posojilih v švicarskih frankih, ki sta ga pod okriljem Inštituta za ustavno pravo pripravila dr. Boštjan M. Zupančič, nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS ter svetovalec ministra za pravosodje, in dr. Ciril Ribičič, redni profesor za ustavno pravo in pravo Sveta Evrope na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter nekdanji sodnik Ustavnega sodišča RS. Pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo ugotavlja, da je položaj posojilojemalcev v švicarskih frankih moralno, civilnopravno, kazenskopravno in ustavnopravno nesprejemljiv. Izpostavlja tudi vprašanje neupravičene obogatitve bank in kazenskopravno vprašanje odgovornosti vodilnih oseb v bankah za goljufijo. Republika Slovenija bo imela pred Ustavnim sodiščem zadnjo priložnost, da problem razreši v domačem pravnem redu in si tako prihrani še eno obsodbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. V nasprotnem primeru je zelo verjetno, da bodo kazen za grobo kršitev zakonov namesto bank plačali slovenski davkoplačevalci.

Pravno mnenje potrjuje, da je v primeru posojil v švicarskih frankih šlo za škodljiva posojila, pri katerih so kreditojemalci prevzeli nesorazmerno oz. celotno tveganje. Tovrstna posojilna razmerja niso običajna, saj so učinki za kreditojemalce podobni tveganjem pri špekulativnih borznih poslih. A če investitor pri borznih špekulacijah v najslabšem primeru izgubi samo svoj investirani vložek, v primeru kreditov v švicarskih frankih lahko prejemnik dolgoročnega kredita več desetletij plačuje bančno posojilo, pri katerem eksponencialno naraščajo obresti, do odplačila glavnice pa sploh ne pride ali pa ne v deležu, ki bi bil vsaj v približnem sorazmerju s skupno vsoto odplačil.

Banke so po mnenju obeh uglednih avtorjev pravnega mnenja z zavajajočim oglaševanjem zlorabljale svoj položaj. S tveganji so obremenile neinformirane in zavedene posojilojemalce, ki pod diktiranimi »splošnimi pogoji« nismo mogli vplivati na pogoje odplačevanja kreditov. Banka Slovenije je že leta 2005 obvestila komercialne banke, da »stresni testi … kažejo na relativno majhno občutljivost bank za spremembe deviznega tečaja « in da so zaradi velikih nihanj tečaja CHF mogoča tveganja pri komitentih, ne pa pri bankah. Banke so torej ne le vedele, da je njihova ponudba kreditov škodljiva, ampak so tovrstne kredite zavestno tržile. To med drugim kaže na grobo kršitev številnih načel obligacijskega prava, ki naj bi zagotavljala v osnovi poštena medsebojna razmerja med posojilodajalci in posojilojemalci, ravnanje bank pa v tem primeru zagotovo ni bilo v dobri veri.

Če je do neke mere razumljivo, navaja pravno mnenje, da je prihajalo do uporabe valutne klavzule v kreditnih pogodbah v državah z nestabilno nacionalno valuto (Hrvaška, Madžarska, Slovenija, preden je prišlo do njene vključitve v euro območje), pa to nikakor ni sprejemljivo v državah z območja eura, ki naj bi bil stabilna in zaupanja vredna valuta. Valutna klavzula je namenjena temu, da posojilojemalec vrne izposojena sredstva v realni vrednosti, ker bi bil sicer zaradi inflacije ali devalvacije posojilodajalec na izgubi, zato uporaba valutne klavzule v Sloveniji nikakor ni bila potrebna, niti sprejemljiva.

Pravno mnenje nadalje opozarja na stališča Sodišča Evropske unije, po katerih je pri obveščanju potencialnih posojilojemalcev potrebno jasno in razumljivo predstaviti kreditne pogoje, in to ne le formalno, temveč tudi vsebinsko tako, da so razvidne vse možne ekonomske posledice tveganj, ki izhajajo za potrošnike iz v naprej predpisanih kreditnih pogojev, valutne klavzule in načina odplačevanja dolgoročnih posojil.

Sodni spori v primerih kreditov v švicarskih frankov se v Sloveniji približujejo točki, ko ne bo več šlo za odgovornost bank pri trženju škodljivih bančnih posojil, temveč bo na zagovor poklicana država. Drugače povedano: ustavna pritožba je zadnja priložnost, da država sama ugotovi in sankcionira domače civilnopravne kršitve pravic posojilojemalcev. Po tem njeno lastno delovanje in odgovornost za kršitve človekovih ustavnih in konvencijskih pravic vzamejo pod drobnogled evropska sodišča, zlasti Evropsko sodišče za človekove pravice. Slednje se seveda ne bo osredotočalo na odgovornost bank, temveč bo odločalo o odgovornosti države, ker ni bila uspela ali hotela v domačem pravu ugotoviti in sankcionirati kršitev ustavnih in konvencijskih pravic.