Prva slabost predsednikov in članov nadzornih svetov je, da so le-ti povečini slabo poslovno izobraženi, da nimajo predpogojev biti član nadzornega sveta; drugo pa jedejansko stanje, da zastopajo interese lastnikov in nikakor ne podjetij, katerim s tem delajo veliko dolgoročno škodo. Dejstvo da so napravili izpit za člana NS še daleč ne pomeni, da sploh razumejo poslovanje podjetij, drugo pa da se igrajo gnil jajc; preštevanje glasov, kdo je s kom, kdo bo koga, kako bi se splačalo glasovati- le o podjetju o katerem se gredo "frnikolanje", ni govora skorajda nič- to pa je največja katastrofa za dolgoročni položaj podjetij. To da so odlično plačani za nikakršno odgovornost pa je odraz paradržavne in gnile PID-ovske lastniške prevlade v velikih podjetij in značilnost da tuj denar trošit nikogar ne boli; zato v zares privatnih podjetjih brez "družbene" osnove ni nikakršnih sejnin in skorumpiranih posameznikov, ki se širokoustijo, da so nadzorniki ( že sam izraz nadzornik kaže na pomanjševalno naravo zaresne profesionalne funkcije, podobo "miličniku -prometniku, ki usmerja promet in maha s palčko in ureja promet, "nadzornik" pa dviga roko navzgor in kanalizira sredstva ven iz firme- ponavadi v svoj žep.