Članek je na nek način konfuzen. Upravičeno opozarja na odsotnost lastne vizije razvoja države in njene vloge v euroatlantskih zavezništvih (EU, NATO).
A na drugi strani ne odgovarja na pomembnejšo dilemo, kako se sploh kot (kao še suverena) država poziconirati v razmerah, kjer (1) NATO že dlje časa (p)ostaja z militantno agendo in orožarskimi lobiji prežeta združba, ki z iskanjem vojaških konfliktov po celotni obli njenim ključnim članicam (z razvito vojaško indutsrijo) zagotavlja keynesiansko ekonomsko politiko, ki pa je btw ostalim njegovim nevplivnim članicam, kot je Slovenija, vsiljena takorekoč z ognjem in mečem, in kjer (2) EU in njen establishment postaja podrejena izpostava in zagovornica centrov moči in lobističnih interesov čezatlantskega mega kapitala, evidentno na lastno škodo.