No, tukaj pa morda lahko pridam komentar, morda malo bolj s strani.

Ne verjamem, da je problem pomanjkanje kapitala. Po moje je večji problem (1) neoptimalna uporaba kapitala in (2) nesposobnost aktiviranja novega kapitala (investitorjev).

(1) V letu 2019 je od 50 največjih (vir: manager.finance.si/8...formatiki) zgolj 25 takšnih, ki jim presegajo prihodki 10M€, od tega je 7 globalnih. V celi analizi pa naj bi bilo zajetih preko 150 podjetij, torej vsa ostala še z nižjimi prihodki.

Zaradi prevelike razdrobljenosti, preveč managementa na premalo produkcije. Pri hitrem pogledu se pokaže posledična močna razlika med Slo in Globalnimi, v prihodkih na zaposlenega (vem, da je izkrivljeno zaradi drugačnih oblik sodelovanja, pa vendarle). Prvi imajo povpr. 144K€, medtem ko je pri Globalnih ta 253K€.

Iz seznama bi bilo mogoče zaključiti, da obstoječi lastniki (praviloma verjetno tudi direktorji) nimajo ambicije oblikovati podjetje, ki bi preseglo meje Slo. Tukaj so izvzeti nišni razvijalci svojih rešitev - ta so globalna in vsaj po bežnem poznavanju imen, dobra.

(2) Glavnina ali vsa podjetja pa gredo po poti (a) dokler ustanovitelj/lastnik/management vodi podjetje gre ok, (b) par let pred upokojitvijo začne iskati po regionalnem trgu preko meja in (c) proda tujemu "strateškemu" partnerju; pod razlago, ker se bo tako podjetje lažje razvijalo (hmmm). To seveda ni nič narobe s strani lastnikov, s strani razvoja industrije in nacionalnega gospodarstva pa ni najbolje.

Manjka ureditev okolja, ki bi vzpodbujala (1) razvoj nišnih rešitev, (2) vključevanje zunanjih domačih investitorjev (finančni investitorji) - da razvoj in delovanje podjetja ni zgolj stvar entuziasta temveč zasleduje podjetniško miselnost prerasti v 100M€ podjetje. Tako tudi kasnejša prodaja podjetja ni zgolj prodaja po ceni dobre obrtniške delavnice temveč prodaja v rangu 100M€. No, pa ne mislim, da bi bilo takšnih prodaj N letno, pri čemer je N>0,67564378.

Tisti, ki kodira ne more biti odgovoren za razvoj podjetja; seveda so izjeme, ne pa pravilo.

Čisto za konec, najšibkejši člen IKT industrije pri nas, pogled s strani, sta management in prodaja storitev/izdelkov, ki ju pogojuje razdrobljenost v več dimenzijah (majhnost podjetij, zaprte rešitve in ohranjanje ograj lastnih peskovnikov).

Komentar in razmišljanje zgolj z dobrimi nameni.