Imam privatizacijske delnice NLB. Če sem se česa naučil z izgubami
v mlajših letih je to, da se nobena župca ne poje tako vroča, kot
se skuha. Ne gledam tečajev vsak dan, ko sem šel v nakup sem
razmišljal o dolgoročni naložbi, investiral sem toliko, kolikor
lahko v celoti izgubim brez hudih glavobolov in zanima me
dividendni donos. Sedaj pa zgodba, ki me je sezula; K meni že leta
hodi pacient, ki je malček "drugačen", z rahlo nakazano duševno
motnjo. Dela najslabše plačano in v družbi najmanj cenjeno delo.
Seveda kot pacienta in človeka sem ga vedno obravnaval spoštljivo
in enakopravno. K meni pride precej zanemarjen in z močnim vonjem
po nečistoči, kar me seveda moti, a sem se navadil. V meni je, kar
je človeško, na lestvici sposobnosti ždel na zadnjem mestu. Zadnjič
mi mimogrede omeni neka vlaganja v delnice. Iz zgoraj omenjenega,
mi je vzbudil pozornost. Stekel je pogovor, ki se je končal šele po
dveh urah! Gospod pove, da je v petnajstih letih iz nekaj tisoč
prišel na skoraj 150.000 evrov! Na mojem računalniku mi prične
kazati podatke, tolmači analize podjetij, navaja podatke, kot jih
verjetno še kakšen dober finančnik ne obvlada, nadaljuje s
poglobljenimi analizami, ter zaključi z branjem borze analitike v
tekoči nemščini. Misli, ki jih razvije so enostavno daleč nad
njegovim izgledom in mojimi predsodki. Ostal sem brez besed in
marsikaj povedanega sem utrdil. Prvo; Potrpežljivost je božja mast
in panika je največji sovražnik naložbe in drugo; Nikogar in nikoli
ne podcenjuj! Malo iz teme, za petek.