V primeru državnih bank je bila malomarnost manjši problem. To je bolj problem slovenskih zdravnikov, čeprav seveda tudi pri njih neznanje in nesposobnost nista zanemarljivi kategoriji. V primeru bančnih menedžerjev pa je šlo predvsem za nesposobnost, ki je vodila v kriminal. Vsi so namreč imeli najmanj diplomo ekonomske fakultete, teorije, ki pa jih slednje predavajo, pa so po vsem svetu enake, očitno samo v Sloveniji kao ne. Osnovni problem je v tem, ker je važen izbor teorij in poudarek nanje. Naloga univerze namreč je, da študentu finančniku točno pove, kdaj in kje je kaj iz teorije uporabno in na kaj se pri tem mora paziti, ne pa da se zgolj nevtralno izpredava teorijo. Na MIT Sloan profesor financ točno pove, kakšne in katere profesionalne možnosti predstavlja absolviranja določenega kurza in kaj je treba vpisati, če se hoče delati denar na drugačen način. Hrati pove tudi, da to kar predava ni alfa in omega vsega, ampak da obstajajo posamezniki, za katere on ne ve in niti ne ve za druge, ki bi vedeli, kako ti ljudje na borzah denar delajo.

Vendar je to previsoka matematika za slovenske finančne enkonomiste. Problem slovenskega finančnika je bil vedno v tem, da ni znal, čeprav bi moral znati, ugotoviti, kako se s kakim vrednostnim papirjem na Bullet Curve pride povsem na North West Side. V Ameriki se na vsakem ne-vaškem kolidžu ne pride iz prvega letnika ekonomije, če se tega ne obvlada. V Sloveniji pa smo imeli za direktorja državne banke srednješolskega učitelja zemlejpisa, ki je sicer vedel, kaj je to North West, ni pa vedel, kaj je to Bullet Curve. V tem primeru je bilo bolj nerazumljivo, kako in s kakšnim namenom je tak človek sploh postal direktor državne banke, medtem ko je v drugih primerih, v državnih NLB in NKBM, bil drugačen problem. Vodilne položaje v teh dveh državnih bankah so zasedli ljudje, ki so razpolagali s sumljivim znanjem, so pa s Kučanovo bando podpisali pogodbo, da bodo za njene potrebe iz državnih bank kradli. Kraje se seveda niso izvajale tako, da bi iz banke nosili torbe denarja, ampak večinoma z namernimi napačnimi investicijami. Hkrati je na FDV, EF in PF v Ljubljani Kučan izvajal podkupovanje profesorskega kadra, ki naj študentov ne bi usmerjal v profitne matematične finance in sprejemanje logike trga. Kučan je namreč vedel, da če hoče v Sloveniji vzdrževati oblast svojih opic, potem mora univerzo predelati tako, da bo že univerza sama proizvajala opice in ne diplomante ekonomije ali prava. Kučan je namreč računal s tem, da če univerza proizvede diplomirano opico ekonomske ali pravne smeri, potem se tako opico da zlahka spremeniti v lopovsko opico, katera je edina ugotovljena primerna in uporabna za sistem, ki si ga je Milan Kučan že v času socializma zamislil in po osamosvojitvi udejanil.

Če na drugi strani pogledamo Kitajsko, vidimo, da je bila pot njihovih financ povsem drugačna od slovenske, ne glede na to, da so v kapitalizem štartali z velikanskim zaostankom za Slovenijo. Denar, ki so ga delavci privarčevali, so kitajske banke zelo previdno in z velikim znanjem investirale na tujih trgih in dosegle fenomenalne razultate. Slovenske državne banke pa so poslovale izključno na osnovi tujih kreditov, dobičke pa prikazovale na osnovi kraje delavcev in komitentov. V resnici nikoli nobena slovenska državna banka ni poslovala z dobičkom, ker menedžerji teh bank doseganja tega nikoli niso bili sposobni, po drugi strani pa tudi ni bilo v njihovem interesu, sa je edini cilj slovenskih državnih bank bil vzdrževanje notranjega organiziranega kriminala na realciji Banka Slovenije - državne banke in to primarno za osebne potrebe Kučanove bande. Od tod tudi taka zakonodaja.

Uriah Heep.