Vzemi fond vseh služb v letih 1850, 1950 in možnih služb leta 2050. Krivulja, ki bi jo narisal, bi imela točno obliko krivulje življenskega cikla kake visoko tehnološke družbe. Take, ki je še in take, ki je več ni ali šele bo. Nadya Zhexembayeva, ki predava tudi pri nas, vsakokrat trobi, da čez 10 let polovice firm, ki sestavljajo indeks S&P500, ne bo več. Ne bo pa seveda tistih, ki premalo inovirajo. Pri nas pa vsi fantazirajo samo o nekih strateških partnerjih, ki pa so seveda strup za inovacijsko okolje in prinašajo relativno dober dohodek samo vodstvu firme. V bistvu pa je to vedno samo neka zabita in lena banda, ki neprestano gleda, kje bi lahko kaj ukradla in v tem smislu tudi vidi stratešekega partnerja. Ne sicer, da bi kradla njega, ampak s pomočjo njega svoje delavce. Potem pa se ti idioti šopirijo, kot da so oni kaj naredili.

Kaj vse se da narediti v okolju, ki zahteva od človeka vse, vendar ga tudi pri ničemer ne ovira, kaže primer ameriške založbe McGraw-Hill, ustanovljene leta 1888, danes pa je med drugim lastnik in upravitelj omenjenega Indeksa Standard & Poor's, katerega je založba kupila leta 1966, ko ni bilo še nikjer nobenih računalnikov.

V bistvu je usoda firme določena s tem, s čim v glavi pride bodoči vodilni kader v firmo. Ne gre za detajle, ampak za pot in način hoje po njej. Ne pravi zastonj Heidegger, da je zgodovina to, kar je pred nami. Če tak bodoči vodilnež v firmi ni po naravi utiralec poti v neznanem okolju, potem firma niti približno ne bo nikoli videla vseh svojih možnih ciljev. In v tem okolju je zgrajena celotna Slovenija. Glavni krivec pa je določen ideološko-lopovski vpliv, ki se je v slovenskem družboslovju na univerzitetnem nivoju formiral že desetletja nazaj in se ga leta 1990, ko je bila prilika, ni odpravilo. Ga bo pa gotovo odplaknila kriza, ki prihaja.

Uriah Heep.