Lombardni krediti so bili šele posledica razmerij, ki so se formalno pravno določila ob privatizaciji, dejansko pa so bila ta razmerja, na CK ZKS, v Kučanovi pisarni, zasnovana že veliko let prej in v fazi stand by čakala nanjo. Pri tem je najprej prišlo do delitve pravnikov. Kučan je torej najprej izvedel selekcijo pravnikov na tiste, ki so bili za in na one, ki so bili proti njegovim privatizacijskim projektom. Pri tem je Kučan imel kar nekaj težav, bistveno več kot z ekonomisti, med katerimi že takrat skoraj ni bilo takega, ki bi v resnici kaj znal in so samo vedrili pri oblasti. Šinigoj je bil ena redkih izjem. Tisti, ki so bili proti Kučanovim zamislim, na strani države niso imeli več kaj iskati. To je bila prva faza uveljavljanja Kučanovega projekta vladavine organiziranega kriminala v Sloveniji in je sledila obvezi Milana Kučana, dani direktorjem v času afere Zdrave sile, v kateri so borci in direktorji še bili na isti strani in so Kučana družno hoteli po dveh letih zabrisati s položja šefa CK ZKS. Stranski produkt tega in hkrati Kučanov rezervni scenarij je bila tudi afera JBTZ, ki je v začetni fazi služila nevtralizaciji stanja v sami ZKS, ki je bila s Kučanom nezadovoljna. V bistvu je afera JBTZ bila Kučanov projekt, kako zamotiti članstvo ZKS, da se to ne bi ukvarjalo s tem, o čemer so člani na terenu govorili, da se Kučan ukvarja. Kučan je s svoje strani taktično to dobro izpeljal, saj je vedel, da mora stopiti v povsem nov prostor in ga medijsko razširiti, kolikor je možno, da ta prostor prekrije prostor kritike, ki ga je znotraj ZKS bremenila. S tega vidika vloga enega od članov četverice, subordinacijsko takrat najbolj izpostavljenega, ni najbolj jasna, saj naklučij niti na borzi ni, kot misli Mencinger, kaj šele v okviru oblastne politike. Vendar pa je zadeva z vmešanjem Bavčarja, krenila po povsem drugi smeri, kar so sicer na koncu plačali Primorci z izgubo Istrabenza, Kučan pa se je bil v tistem času znašel v situaciji, ko je moral imprvizirati. Nobene trdne podlage ni bilo več, kamor bi svojo rit položil. Njegovo edino upanje so bili direktorji, ki bi bili pripravljeni krasti družbeno premoženje. To pa so bili skoraj vsi, saj so konec koncev vsi bili člani ene in iste lopovske politične organizacije. Na tem mestu pa je treba poudariti, da ZKS do prihoda Kučana na čelo Partije leta 1986 v pretežni meri niti ni bila kriminalno in korupcijsko nastrojena organizacija, le kvaliteta vodenja in organizacije je bila nezadostna in izzivom časa neprimerna. Korupcija in organiziran kriminal se na slovenski levici pričneta s prihodom Milana Kučana na čelo CK ZK Slovenije leta 1986.

Začne se zakulisno in asimetrično delovanje trojčka Kavčič, Šinigoj, Kučan. Ko umre Kavčič, je bolj ali manj jasno, da bo Šinigoj izgubil. Vseeno pa je partijsko-aparatčijski pogrom, ki ga je bil Kučan proti Šinigoju v javnosti izvedel, potem ko se je udeležil pogreba Staneta Kavčiča, presenetil in prvič izza sten CK ZKS, pokazal, kakšni so dejanski lopovski interesi Milana Kučana.

To je obdobje, ko večini ljudi čas teče v prazno. Veliko jih je prepričanih, da bo z osamosvojitvijo veliko bolje in da se bo Slovenija hitro pričela približevati Avstriji, skoraj nihče pa ne ve, kako bi se to v praksi doseglo. Zlasti ne tisti, ki so za to bili najbolj poklicani, to je, vodilni bančniki, ostali finančniki in politiki. Ker v vodilnih ekipah, ki so se z državnimi sredstvi silile postati elita, ni bilo nikogar, ki bi o takratnih vodilnih trendih v svetu imel kakšno čisto, so se vsi skupaj posvetili kraji družbene lastnine. Jasno, da je pri tem zmagoval Milan Kučan, ki je v tem času za seboj že imel najmočnejši in tudi že povsem lopovsko orientiran in temu primerno konsolidiran aparat.


Na drugi strani, na Hrvaškem, je Tudjman v tistih časih Hrvate miril z besedami:
Sad će stići priznanje, sad će,...,

Kučan pa je potiho in skrito že veliko prej miril rdeče direktorje z drugačnimi besedami:
Samo malo še tovariši, samo malo, pa boste lahko lastninili po mili volji. Vse je že pripravljeno, zakonodaja je napisana, samo politično ne smemo zajebati.

V tem času vsi kasnejši glavni akterji kraje stoletja še niso bili jasni. V politiki je bil poleg Šinigoja za Kučana najbolj problematičen Janša. Po smrti Kavčiča je namreč ta dvojica, formalno še v okviru iste stranke, za Kučana predstavljala največjo nevarnost za to, da slovensko gospodarstvo ne bi še naprej ostalo abnormalno. Da bodo varuhi kučanovske abnormalnosti Rigelnik, Gaspari, Školč in Rop, se izkristalizira šele po razbitju Demosa. V tem času Milan Kučan še miri svoje pajdaše, prestrašene, da zaradi oblasti Demosa ne bodo mogli krasti, kar so si zamislili, z idejo, da se Demos da razbiti. Milan Kučan v teh pogovorih ugotavlja, da Demosa ne bo težko razbiti, saj da se veliko njegovih članov prodaja za nekaj večerij, za sinovo kariero pa vsi.

Drugo na kar Kučan takrat opozarja kot na dober element, je spremenjen položaj Šinigoja na levici. Kučan namreč poudarja, da je Šinigoj, ki ni bil za tak projekt privatizacije, kot so ga Kučanovi banditi imeli v načrtu, dokončno odpadel. Kučan svojim dobesedno reče: Ko bo Šinigoj enkrat v banki (Komercialna banka Nova Gorica), ga bomo s pomočjo Banke Slovenije zlahka zrezali. V prihodnje moramo v Sloveniji paziti in narediti vse, da do priložnosti ne bodo prihajali taki ekonomisti, kot sta Šinigoj in Bajt, sicer smo opleli, saj nekaj takih primerkov lahko povsem zavede ljudi in jih naredi odvisne od mantre, ki jo predstavlja sodobni kapitalizem in njegov tehnološki razvoj. Koncept, ki ga v Sloveniji gradimo, je drugačen in temelji na kontroli razvoja in razdelitve sredstev. To je politika, ki jo morajo v temelju voditi državne banke, podjetja in sindikati, Banka Slovenije pa v celoti podpirati.

Vsebina tega Kučanovega traktata je dejanska podlaga političnega in ekonomskega sistema, ki ga Slovenija zadnjih 30 let ima. Seveda razvoj ni šel v smeri, kot si jo je bil Kučan primitvno zamišljal. Najbolj je Kučan, kot zadrt lokalni aparatčik omejenega uma, ki se je po nesreči previsoko povzpel, podcenil družbeni pomen financ, IT sektorja in ostale visoke tehnologije. Intelekt mu pač do tam nikoli ni nesel. Na tak način je Milan Kučan s pomočjo korupcije in organiziranega kriminala čvetočo socialistično državo spremenil v kapitalsitčno krepanino, v kateri še uradniki lahko živijo samo od tujih kreditov. Seveda ni krivda v kao kapitalizmu, ki je nastal, ampak v njegovem sistematičnem omejevanju za osebne potrebe kučanovskih lopovskih riti.

Ta povzetek polpreteklega dogajanja je seveda bistveno drugačen, kot ga lahko preberete v znani knjigi, ki prikazuje Kučanovo življenje, vendar pa je treba poudariti, da je po besedah ljudi, ki zadevo poznajo v nulo, avtor te knjige v gimnazijskih letih doživljal precejšnje travme, ko so ga sošolci bojda uporabljali kot metlo za čiščenje stopnišča. Najraje v dežju. Seveda človek, ki gre v mladostniških letih skozi taka psihična stanja po Freudu kasneje v življenju pristane na kar koli, da doseže fiktivno maščevanje.

Uriah Heep.