Zebljico na glavico. Recimo: ta gospa se je od nekje/nekod morala odseliti, ker ni shajala s kom. Potem je jamrala kaka reva je pri landlordu, ki ji je dal nizjo ceno potem je jamrala na sociali, kjer so ji dali pomoc in na koncu je jamrala pri prijateljici kaksen je landlord, ki je ocenil, da zdaj pa gospa lahko placuje polno najemnino. Take zgodbe je pisel Dickens, za njim Engels: Polozaj delavskega razreda. Iz bolestnih zgodb potem ocenjujemo splosne druzbene razmere. Zdravo pa bi bilo: hvalezna sem da imam kje biti, lahko bi bilo slabse. Delavci so tudi kar naprej izkoriscani namesto da bi bili veseli, da imajo delo. So pa raje nezadovoljni s prenizko socialno podporo. Eni VEDNO serjejo po drugih namesto da bi sebe v red spravili.