[rename]
Seveda sta to dve različni stvari, ravno zato pa bodo datumi pomembni.
DDPO je v zaključnem računu za preteklo leto, dividende pa izplačaš v tekočem letu, zato bo smiselno izplačevati akontacije.

V tistih zasebnih firmah, kjer si izplačujejo dividende, bodo to 100 % naredili, če bodo dividende bolj obdavčene. Pametno in racionalno je, da tako naredijo. Višja stopnja DDPO neposredno na to ne vpliva, vpliva pa posredno, psihološko, ker potrjuje, da je Slovenija davčno nestabilno in nezanesljivo okolje.

Sem že večkrat napisal na tem forumu, da je prvi val finančnega in kapitalskega izčrpavanja podjetij sprožil Mramor leta 2004. Takrat so se podjetniki začeli ukvarjati z mislijo, kako dobiti denar iz firm, prej pa to ni bilo posebej aktualno, ker je bil kapitalski dobiček po treh letih lastništva neobdavčen in ni bilo treba kaj dosti razmišljati o tem in prihodnosti. Zapisal se bo v zgodovino kot finančni minister, ki je pomembno zasral podjetniško okolje in ki je kradel denar z dodatki za stalno pripravljenost.

Bajuk je delno saniral Mramorjevo maslo, ampak val se je sprožil. Od Bajuka dalje so vsi povečevali odavčitev kapitala. Neposredno z višjo obdavčitvijo in posredno s spremembo pri izračunu davčne osnove. Šušteršič je še imel neke prebliske, ko je sicer povečal obdavčitev kapitalskih dobičkov z 20 % na 25 % in v zameno uvedel postopno zniževanje stopnje DDPO z 20 % na 15 %, ampak tega nismo dočakali, v splošnem je pa to še vedno bilo povečanje obremenitev podjetij.

Prav vsi finančni ministri in vse vlade hočejo v svoj življenjepis dodati, da so speljali davčno reformo. Zadnje čase je davčna reforma že to, če 1 % nekje vzameš in ga daš nekam drugam. Kurc jih gleda in te njihove reforme. A se res mora cela država eno leto ukvarjati s tem usranim odstotkom? Te nenehne bolj ali manj majhne spremembe so drugi val. Ni tako velik in enkraten kot Mramorjev, je pa ravno tako pomemben.