Uuuu, dobro, da sem preživela vsa ta leta. V mojem otroštvu, smo otroci pobirali sadje s tal, rabutali češnje, hruške, slive, izpulili korenje, ga obrisali v travi in pohrustali, enako jagode, paradižnik, papriko, pili smo vodo iz vsakega lokalnega vodnjaka in izvira, ob padcih z odrgninami smo na rane navezali trpotec, starši so nas silili z enormnimi količinami česna v kombinaciji z bučnim oljem, jedli smo vse kar so nam ponudili pri hiši vsakega od nas, ja tudi kos kruha namazanega z ocvirki ali mastjo, pojedli precej borovnic, gozdnih jagod, malin - no vse to so naše babice tudi skrbno vlagale, predelale v slastne in sladke kompote in marmelade, sami smo si nabrali kostanj in ga tudi spekli, enako koruzo in krompir in ja, meso je bilo na krožniku le ob nedeljah in praznikih kot so bili Božič in Velika noč. Pozimi smo pojedli veliko zelja, krompirja, žgancev, ješprena, raznih kaš in vložene zelenjave, suhega sadja, orehov in lešnikov. Alergij nismo poznali, zdravnika smo obiskali, ko smo morali na cepljenje ali če se je kdo polomil. V šoli smo jedli kruh, namazan z marmelado, margarino ali pašteto, drug drugemu dajali "pajse" (grižljaje), zraven pili čaj in včasih mleko iz mleka v prahu. To je bilo tudi naše prvo srečanje z nezdravo hrano. In ja, otroštvo sem preživela v najbolj onesnaženem delu Celja, a kljub temu, ko danes pogledate moj zdravstveni karton, je ta skoraj povsem prazen, izvidi pa "za pilota". V bolnici sem bila edino takrat, ko sem šla rodit. Tudi danes se prehranjujem predvsem z lastno ali lokalno, sezonsko pridelano zelenjavo in sadjem ter kupujem na odročnih kmetijah. Edino kar je res, da v celem letu morda pojem le kakšen kilogram mesa ali mesnih izdelkov. Pa se ne deklariram za vegetarijanko. In ko gledam velikanske vozičke, ki jih skrbni starši rinejo iz trgovin do avtomobilov in so ti polno naloženi s čipsi, smokiji, kokicami, paštetami, hrenovkami, posebnimi klobasami, vnaprej pripravljeno hrano za v mikrovalovko ... in z vezi nekih pijač mavričnih barv, se čakalnim vrstam v zdravstvu sploh ne čudim več. Res je, čas gre naprej, a morda le ni odveč, če se včasih ustavimo, razmislimo in stopimo korak nazaj, posebno v trgovinah, ki so prepolne nezdravih pasti. In da se vrnem k temi o ukinjanju industrijske živinoreje, da ukinimo jo. Iz etičnih in predvsem zdravstvenih razlogov.