[Petunija1]
> [sars]

> Ob 13.54 sem napisal pojasnilo, da je tvoj prvotni zapis morda potrebno brati na način, da je sicer vsaka tretja ženska tepena (kot kao kažejo "dejstva"), v času SP pa bo ob porazih Anglije tepenih še za 38% več žensk kot sicer. Če bi tako brali tvoj prvotni zapis, je stavek "Skratka, če bo Anglija pogrnila proti Hrvaški, bo več kot vsaka 3 ženska tepena." povsem pravilen in ni v njem nobene napake v izračunu. Vendar sem potem to pojasnilo rajši izbrisal, ker se mi ni vredno zapenjati z intelektualno lenimi ljudmi. Kar seveda ne pomeni, da "dejstva", ki jih navajaš, držijo.

Ne, šlo je enostavno za ne dovolj premišljeno interpretacijo točnega podatka, kar sem tudi priznala. Sicer je pa bilo v Angliji 26% žensk v starosti od 16-59 let vsaj enkrat v življenju žrtev družinskega nasilja, zlorabljena je torej vsaka četrta Angležinja, kar je ogromno in zato so takšne kampanje več kot potrebne.

Potem imaš težave s formulacijo svojih misli, ker zapisala si "za" in ne "na". Delež, če drži, je seveda zelo velik. Vprašanja, ki si jih ob prebranem zastavljam so:
ali so bile te Angležinje zlorabljane s strani staršev, sorojencev ali partnerjev?, če so bile zlorabljene zgolj s strani partnerjev, ali so bile zlorabljene zgolj s strani moških partnerjev ali tudi s strani ženskih partnerjev?,
zakaj ena četrtina Angležinj trpi zlorabo, tri četrtine pa ne ter kako to da 3/4 moških ne zlorablja svojih partneric?,
navsezadnje pa bi se vprašal tudi, ali se zloraba pri "žrtvah" še dogaja ali se je zgodila že davno in so to poglavje v svojem življenju "žrtve" že zaprle?

> Če bi bilo moje mnenje popolnoma irelevantno, se ne bi obregnila vanj, tako da je relevantno vsaj zate.

Jaz se nisem obregnila vate ampak sem ti zgolj odgovorila, ko si se TI obregnil vame.

Jaz nisem napisal, da si se obregnila vame, ampak da si se obregnila ob moje mnenje. Očitno nimaš težave zgolj s formulacijo misli, ampak tudi z branjem. Sicer pa si se, če sva natančna in če ti je to pomembno, vame obregnila s spodbujanjem sovraštva do vseh pripadnikov moškega spola (#toxicmasculinity), torej tudi do mene.

> Res pa je, da bo morda zaradi tega padel kakšen očitek, da živimo v policijski državi, tako kot bomo verjetno slišali takšen očitek takrat, ko bo kdo fasal anonimno prijavo na policijo glede spodbujanja sovraštva. :) Ker je prav, da policija spodbujanje sovraštva obravnava resno in se nanj ustrezno pripravi.

Tipičen primer false ekvivalence. Družinsko nasilje je realen problem, za katerega policija ve, da se poveča ob vsakem nogometnem prvenstvu zato se nanj pripravi. Navajanje statistik o družinskem nasilju pač ni sovražni govor in če bi policija takšno prijavo vzela resno bi to pomenilo, da živimo v diktaturi.

Spodbujanje sovraštva je tudi realen problem, če ne bi bil, ga zakonodaja ne bi obravnavala, prav tako ga ne bi obravnavali pravosodni organi (pa ga, v l. 2015 več kot 10 primerov). Ali tvoj zapis predstavlja spodbujanje sovraštva, kot je opredeljeno v zakonu, ali ne, lahko tolmačijo zgolj pravosodni organi, ne pa policija, ti ali jaz.

>Želim ti, da bi se tudi ti zmogla osredotočiti na lepše plati življenja, namesto na patološke pojave.

Nekdo se pač mora ukvarjati tudi s patološkimi pojavi, sicer bi bilo življenje na tem planetu popolen pekel. Gledanje stran in pometanje pod preprogo si lahko privoščijo kvečjemu priviligiranci.

Tudi samaritance (za filantropa te glede na tvoje zapise pač ne morem označiti) potrebujemo, res je. Če opravljaš samaritansko vlogo, hvala. Tisti "če" stoji na začetku stavka, ker ne vem, ali si že rešila kakšen primer družinskega nasilja. Če pri tem še nisi bila uspešna, bi se bilo smiselno vprašati o tem, ali je tvoje početje ustrezno in ali tvoje početje res izhaja iz samaritanskih vzgibov ali je morda namenjeno bolj egoističnem ciljem, npr. premagovanju lastne tesnobe. Če si pa že uspešno rešila kakšen problem družinskega nasilja, pa se ti iskreno zahvaljujem za tvoj prispevek boljši družbi.

Moje življenje ni pekel, čeprav so moje interesne sfere precej drugačne od tvojih oz. imava očitno popolnoma drugačne skrbi, tako da tvoja teza očitno ne drži. Vseeno ne bi rekel, da sem priviligiran, temveč da je sreča posledica mojega načina življenja.

Ti me spominjaš na tiste tašče, ki zaradi lastnega nezadovoljstva in občutkov nepomembnosti pametujejo snaham z nasveti, za katere snahe niso niti prosile niti jih ne potrebujejo. Glede na to, da veliko časa nameniš prepirom na spletu z anonimneži, se mi tvoje življenje zdi precej osamljeno. Kot pravi Sartre, pekel so ljudje okoli nas, jaz pa dodajam, da nebesa prav tako, zato se bom od te debate poslovil in se posvetil ljudem, ki so bolj prijetni kot ti.