Delitev sveta in medijev vse bolj zrcali novo hladno vojno. Pojavljajo se neke nove direktive in neke nove internacionale, vse to pa nima nic s skupnega z nekaksno radikalno desnico. Nasprotna stran, npr. Levica, s populizmom in demagogijo dosega nivoje norosti, ki jih nismo videli od Sovjetske Zveze. Pojav smo lahko opazovali v zelo razlicnih okoljih, npr. Sizira, Podemos, Corbyn, itn. Radikaliziranje levih medijev do stopnje, ko iracionalno vlecejo ven holokavst ob vsaki priloznosti ne pomaga. Ko se tako resne konstrukte uporabi za etiketiranje cloveka, ki zgolj ne zeli ubogati zakona, ki zapoveduje, da je treba ljudi s spolnimi problemi naslavljati z izrazi, ki si jih ti izmislijo zase, ali pa konca v zaporu - takrat veste, da ni nor ta clovek, ampak celotna ideologija in aparat, ki je do tega sploh pripeljal.

V resnici sveta ne bo konec, ker bo Slovenija po 73 letih morda dobila prvo desno vlado, v kateri ne bo starih komunistov iz Desusa (bodo pa novi iz SAB in SMC). Navadili se bomo, da ni bistvo demokracije, da zagotavlja leve vlade do vecnosti, ce jih ne, pa je nekaj narobe z njo in z ljudmi in s planetom. Te iracionalne strahove, ki dosegajo raven norosti nekega Jovana Raskovica iz neke druge dobe, je treba ozdraviti.

In kaj boljsega, kot da se prestrasene sooci s svojimi najglobjimi strahovi. In pokaze, da demokracija ni noben bav-bav.

Kdor misli, da bo prihajajoca vlada Janeza Janse nekaj neizmerno groznega, naj pomisli, kako se pocuti nekdo, ki se je rodil leta 1948 in nikoli ni bil levicar. Kaj vse je moral pretrpeti v zivljenju. In -zacuda- taksni se najbolj verjamejo v to, da demokracija deluje in da se bodo stvari spremenile.