Ce bi otrokom dali malo vec doma in svobode, pa ce bi pristali na to, da smo lako razlicni, da ni treba, da smo vsi enaki, bi mogoce bilo drugace. Ce se otroci malo zravsajo, je takoj alarm in pritecejo vsi od psihologa, sociologa, psihiatra, specialnega pedagoga in nevemsekoga. Pa dobijo spremeljevalca, da nebrojim dalje. Vse, kar je naravno, sproti sankcioniramo z vzgojnimi prijemi, potem pa revolt izbruhne se z vecjo silo. Eni otroci so ucno uspesni, druge bi morali usmerjati v kaksne druge dejavnosti. Ne samo v ""umetniske"" dejavnosti. Na koncu pa imas pasjo dojiljo, ki je nagrajena, ker naj bi bila umetnica. Bolno. Malo bo treba ustaviti konje in uporabiti zdravo pamet.Recimo: motnja pozornosti. Otroka sola ne zanima, z mislimi je drugje. Poznam takega otroka, ki pa se sam na svoj nacin drugace izobrazuje. Pri tem, kar ga zanima, je uspesen. To pa ni sola.