Komentarji s selitvijo proizvodnje kjer je cenejša delovna sila so skregani z realnostjo v tej dejavnosti v Evropi in svetu.To dokazujejo tudi prakse tako uglednih firm kot je Bosch in drugi, ki so v obdobju histerije realokacije proizvodnje npr. selili del proizvodnje na Kitajsko, pa so se hitro umaknili zaradi vrste problemov, predvsem pa kvalitete proizvodov itd.,ter se vrnili v varno okolje, ki ga obvladujejo. Tudi znotraj Evrope je problem, ker se plače povsod dvigujejo, ali pa imaš štrajk, kot Gorenje v Srbiji. Edina rešitev je ta, da nehaš bluziti o dizajnu in premiskih blagovnih znamkah, ampak nenehno razvijaš kvaliteto , še posebno nosilnih produktov, ki ti ustvarjajo največ marže. Na oblikovanju dalajo vsi konkurenti, le da se ne hvalijo tako kot Bobinac. Gorenje v strukturi stroškov za plače v proizvodnji bele tehnike ne odstopa bistveno od konkurence. Ima pa ogromno nepotrebnega kadra iz belih ovratnikov in zaposlenega po principu “moj kader”, da ne govorimo o ogromnem aparatu, ki je nastal s širjenjem kompleksnosti izven bele tehnike. Potreben je samo pogled v revizijska poročila izpred krize do danes, koliko raznoraznih dejavnosti so se lotevali. Vse to pa pušča finančne posledice na osnovnem programu, ki je ostal verjetno v drugem planu ali pa so ga ekonomsko uničili zaradi slabih odločitev, kar je primer z podjetjem Gorenje Notranja oprema. Problem velikih oči in pohlepa , ker denar v bankah ni bil pred krizo problem, je pripeljalo do ogromne zadolženosti, ki je danes mlinski kamen Gorenja. Če temu dodamo še katastrofalno kadrovsko politiko v mreži v tujini, saj je njena učinkovitost nosilec stabilnosti poslovanja, je mera polna.