[sopranos]
> [rename]
> Še zadnjič: kreditna pogodba je glasila v CHF.
> Črpanje v SIT, na dan nakazila.
> Vračilo v mesečnih anuitetah določenih v CHF, plačevanje v SIT po tečaju na dan nakazila anuitete.

Na papirju se je glasila v CHF, v praksi je bilo pa vse izvedeno v EUR. Malce nenavadno, kajne?

In prodajati buče, da se je takšen porast posojil v CHF zgodil brez agresivnega trženja s strani bank, je milo rečeno smešno.

Saj ne pravim, da so vsega krive banke. Tudi fizične osebe bi se morale bolj zavedati tveganj. Ampak ponovno, banke so tukaj v močnejši poziciji, so bolj informirane in so se bistveno bolj zavedale tveganj. Saj zato so se pa tudi zavarovale pred valutnimi tveganji. Pač, tudi banke so podvržene zakonom, ki varujejo potrošnike. In sedaj prevaliti vso krivdo na posameznike je smešno. Zato je prav, da banke za to tudi odgovarjajo.

Banke so bolj agresivno tržile CHF kredite, ker so imeli pri Libor CHF boljšo obrestno maržo pri skoraj nič višjem tveganju. Zasledovale so svoj interes, ki je bil višji dobiček in kreditojemalci so zasledovali svoj interes, ki je bil nižji obrok kredita. Oboji so bili takrat zadovoljni.

Vsem so predstavili valutno tveganje, ampak obseg tega tveganja pa je bil za vse vpletene neznanka. Katastrofičen scenarij je bil pri razmerju 1,4, ker nikoli v zgodovini ni bilo nižje od 1,4. Tudi bankirji niso pričakovali razmerja pod 1,4, ampak bankirjem je bilo tako ali tako vseeno, ker oni niso bili izpostavljeni valutnemu tveganju. Pa tudi, če bi bankirji tem kreditojemalcem predstavili scenarij, kjer se razmerje spremeni na 1,2 in kreditojemalec hkrati gleda graf s preteklim razmerjem, kjer nikoli ni bilo pod 1,4, kakšen sklep misliš, da bi naredil kreditojemalec? Vprašal bi, kje naj podpiše, ker se mu scenarij z 1,2 ne bi zdel verjeten.

Potem pa pride na vrsto tista zanka s konverzijo. Banke so konvertirale obroke iz EUR v CHF v potrebnem obsegu glede na njihovo bilanco in dokler se jim je to izplačalo. V nekem obdobju si dobil na TRR švicarske franke in ko si nakazoval obroke, se je delala konverzija v švicarske franke. Ko pa se banki to več ni izplačalo, pa je vse potekalo v evrih, brez kakšnih konverzij v ozadju, samo na papirju je bila prikazana in za te posle ni več relevantno vprašanje, ali so stranki predstavili valutno tveganje ali ne, ampak je relevantno, kakšen je bil dejanski posel in dejanski posel je bil v teh primerih v EUR, ne glede na to, kaj piše v pogodbi.