[pobalin]
Če poskušam dodati k zanimivi debati še nekaj opažanj...

Bild.de je z adblockerjem nedosegljiv. Naprej te spusti, če izklopiš blokado ali pa če plačaš naročnino na BildSmart, ki je 1,99€ na mesec ali 19,99€ na leto.

NYT je (mogoče izbranim) registrirancem zadnji teden ali dva ponujal poseben deal po 1,10€ na teden. Samo lenoba in bolestno zabijanje časa na tem forumu sta mi preprečila, da bi se naročil. Škoda, ker bi se tako najbrž znebili enega gnjavatorja.

Ponudbe so stalno del A/B/X testov. Tudi pri nas, le manj različic, ker težko prideš do zadovoljivih absolutnih številk, da bi to imelo smisel.

WSJ ima naenkrat po 30 različnih kampanij zunaj.

Praviš:

> Nas posel ni, da ljudje berejo. Saj nismo Adria Airways, ki je tu zato, da se ljudje lahko vozijo in ne zaradi dobicka (tajnikarizem:)

Razumem, da gre za skrajni sakrazem, ker je Tajnikar dal tako lepo iztočnico, žal pa je v njem tudi kar nekaj resnice. Tako mnenje sem si ustvaril na podlagi večletnega branja na finance.si in občasnega tudi na papirju.

Po tej (sarkastični) filozofiji je že kar preveč, če preberem naslov in slabe tri vrstice (10% od celega) Petrinega članka o zaslužkih s kontejnerji na poti od Kopra do Hodoša. Zakaj potem pet žetonov? Zakaj sploh naročnina?

Če ne najdeš dovolj zase, potem pač naša ponudba ni primerna zate. Nismo prišli do "market fit".

Nič hudega. Večine produktov in storitev ne kupiš, a se za vsakega sprašuješ, zakaj ga potem sploh prodajajo in ne delijo zastonj.

Po moji pameti so finance.si kot medij razklane na pol, med profil brezplačnika, od katerega jasno ne moreš pričakovati novinarstva ampak samo filanje "vsebin", in profil časnika z "uredniško politiko" z vedno ožjim horizontom, da o globini ne govorim.

Ja, tega je še vedno preveč, čeprav precej manj, kot je bilo. To je tudi precej težko izkoreninit, predvsem, če moraš delat časopis (print), torej neko količino vsebine, k ije definirna s prostorom in ne potrebo oz. vsebino, ki je na voljo. Brez printa se lažje fokusiraš na posamezne pomembne segmente naročnikov. Ni pa to dovolj dober izgovor, da se ne bi trudili tega še zmanjševati.

Ko gre predvsem za kruh, je brezveze filozofirati o poslanstvu, ni pa brezveze ocenjevati vrednosti produkta z njegovo ceno. In vaš medijski produkt po moje ne opravičuje svoje cene.

Za večino ne. Ga nikoli ni za večino, nikoli ne bo za večino, tako kot velja to za vse produkte in storitve.

Za nekatere skupine strank pa produkt opravičuje ceno. Nekateri bi bili celo pripravljeno plačati več - z nekaterimi niti ne tako zahtevnimi upggrade storitvami. In po mojem mnenju je tu celo večja priložnost za nas kot pa pri iskanju novih naročnikov, ki bi bili pripravljeni plačati manj. Torej fokus na segmente, kjer uspeš dodjati vrednost, ne na segmente, kjer je itak največja vojna (B2C oz. newstertainment).

Ali krajše - naša prihodnost (in pravzaprav tudi strategija Bonnierja pri tem) je v zagotavljanju produktov za vedno manjše število strank, ne vedno več, a za te po večji vrednosti.

Hočem reči, da mi je v poplavi internetnih novičkarjev, reciklatorjev itn. za plačevanje naročnine najbolj pomemben kriterij kredibilnost, strokovna globina in ideološka širina medija, ne pa količina ponujenega šodra.

Vsekakor. Long way to go, ampak v to smer gremo oz. vsaj želimo it. Malo pa je verjetno, da bomo točno tebe oz. tvoja (by tvoja mislim pač nekega naključnega bralca) zanimanja pokrili, bolj verjetno je, da bo za večino še manj za prebrat v prihodnje. Tako pač gre preobrazba iz "one fits all" produkta do več nišnih.