Stara sem 55 let. Teden dni po 50. rojstnem dnevu sem izgubila
službo, delala sem seveda v gospodarstvu. Kljub močni življenjski
energiji, vidnim priznanjem iz preteklega dela in veliki želji po
delu, je iskanje službe za moj letnik, posebno za ženske,
znanstvena fantastika. Ne rečem, da nisem dobila službe: 1 mesec v
trgovskem centru kot zadnji "zamorc", nekaj mesecev v telefonskem
studiu, kjer imajo sistem koncentracijskega taborišča. Vse seveda
za določen čas, ker imajo kot "dobri zaposlovalci" tudi zelo veliko
fluktuacijo, saj stalno menjajo kader, da se izognejo kakršnimkoli
obveznostim. Vendar kljub težkim delovnim pogojem in kljub temu, da
je tako delo veliko pod nivojem znanja in zmožnosti, stisneš zobe
in delaš. Delaš za preživetje, nikakor pa ne z veseljem. Vsi te
gledajo kot potencialnega invalida in nekako manj vredno delovno
silo, ker si pred tem odgaral že svojih 30 let. Namesto tega bi
vsak tak delavec kolektiv lahko obogatil z izkušnjami in modrostjo,
ki jo taka oseba nedvomno ima. Danes ne dobiš niti spoštovanja. In
potem pogodba spet poteče, poteče tudi nadomestilo na zavodu, kjer
si prisiljen zviševati statistiko. In končno! Dobim službo, ki je
sicer še vedno na nižji stopnji zahtevnosti, vendar je v primerjavi
s prejšnjima dvema v vseh pogledih boljša. In glej ga zlomka - čez
slabo leto ukinejo oddelek in vsi zaposleni pristanemo na Zavodu za
zaposlovanje. Kot da se prekletstva zavoda, ko si enkrat tam,
nikoli več ne moreš rešiti. Spet sem kakšno leto starejša, kriza se
poglablja, služb ni niti za mlajše, za "starejše" pa sploh ne. Mi
smo pozabljeni in odpisani, v tej družbi popolnoma odveč. Nihče nas
ne potrebuje, smatrajo nas za parazite. Napisala sem preko 1000
prošenj in v dobrem letu sem bila povabljena celo na dva razgovora
za službo. Ti razgovori so bili narejeni po sistemu "tekočega
traku", saj nas je bilo povabljenih okrog 100. Seveda v takem
sistemu nimaš nobenih možnosti. Kako preživeti? Marsikomu zmanjka
volje do življenja, čemur se tudi ni čuditi. Zadnja postaja je
Center za socialno delo, kjer milostno in ponižno zaprosiš za
denarno socialno pomoč in si nakoplješ na glavo Demoklejev meč
vpisa zastavne pravice na stanovanjce, ki si si ga z velikim
odrekanjem kupil in še danes odplačuješ kredit. To je druga nočna
mora, kako vsak mesec plačati kredit, še kakšno položnico in morda
tudi kaj pojesti. To je stvarnost starejših oziroma oseb srednjih
let, ki smo, ne po lastni krivdi, ostali brez zaposlitve.
Kaj pa pokojnina? Ne, ker manjka še nekaj let, po novem ZPIZ-2 pa
še nekaj več. Ali v takih razmerah sploh dočakaš pokojnino, če pa
jo, si že popolna, od vseh stresov načeta razvalina.
Če pa to nočeš postati, se podaš še na morda zadnjo avanturo (kar
to početje v naši državi nedvomno je) in odpreš s.p. Ne bom
opisovala vseh fizičnih, psihičnih in finančnih naporov, da prideš
do tega, da firmico končno odpreš in željno čakaš na prve stranke.
In nepopisno veselje, ko jih dobiš in ko jih pride še več. Delaš
res z veseljem. Še lepše je, ko vidiš, da so zadovoljne in da se
tudi vračajo. Do tukaj vse lepo in na penzijo sploh ne pomisliš,
saj je nekaj najlepšega in izpolnjujojčega, če delaš nekaj, kar te
veseli in si tudi sam svoj gospodar. Vendar - konec meseca je
potrebno sešteti, odšteti in izračunati, kaj vse je najprej treba
plačati - prispevke, davke, stroške... In na koncu zopet gledaš ali
je kaj ostalo tudi za v lonec...
Malo bolj sem se razpisala, ker sem želela prikazati, da je
krivično ljudi ocenjevati samo po letih in jih zaradi let gledati
skozi prizmo parazitov, hipohondrov in lenuhov. Namesto
kategoriziranja ljudi po letih bi morali stremeti k povezovanju in
medgeneracijskem sodelovanju, saj le tako lahko skupaj napredujemo
in bogatimo drug drugega. Vsi mi, "starejši", smo tudi vaše mame,
žene, sestre, ki smo in še vedno, prispevamo tudi k vašemu lepšemu
jutri, za katerega močno upamo, da kmalu zasije z vsem žarom.