[e-enfrice]
> [pomurski]
> Pogosto se skuša prikazati, da je produkcija samo tisto, kar gre na trg, vse ostalo pa je strošek. To je gostilniški mit. Dejstvo pa je, da je kapital v osnovi ne-demokratično orodje. Če ima kapital največjo moč v državi, pa takšen sistem ni demokracija.

Seveda je res ravno nasprotno od tega, kar trdiš. Vsa vrednost prihaja izključno od produkcije, ki si je pridobila kupce (trg). Vse ostalo je asistenca te produkcije, katere vrednost pa je subjektivna in ne objektivna.

Verjetno ne misliš s tem, da je vsa produkcija avtomobilov BMW končni trgovec - npr. AC Cosmos, vse poslovne funkcije BMW AG pa so subjektiven stroškovni privesek. Vsekakor se najbrž strinjava, da bi bil produkt BMW precej manjši, če se države ne bi po keynesijansko zadolžile in zgradile asfaltnih cest.

Vzemimo za primer, niti ne tako nenavaden, bogat kraj v Ameriki, ki živi od ene same zelo dobre firme. Nenadoma firma zaide v velike težave in tekoči dohodki mnogih se zelo skčijo. Kaj lahko naredijo v takem mestu zdravniki, pravniki, gradbeniki? Lahko samo znižajo cene ali se odselijo. Cena dela produktne asistence je torej v normalni državi v celoti vezana na uspešnost produkcije. Zato je samo videz, da je cena dela zdravnika ali pravnika taka in taka. Taka kot je, je samo zato, ker si produkcija to lahko privošči. Ko si produkcija te cene ne more prvočtiti se cena bodisi zniža, bodisi asistentna sotirtev izgine.

Niti približno ni tako, sicer bi bil Detroit puščava.

To je Aemrika. Sedaj pa poglejmo, kako je pri nas. Ko dohodek produkcije izgine, država to produkcijo, ki tako ali tako nikamor ne more, zadolži za nove dolgove, zato da obdrži ceno "dela" asistence produkcije na istem mestu. Kajti tudi sprememba mesta asistence dela nič ne pomaga, saj je situacija povsod ista, vse firme, v vseh krajih so v enakih težavah, zato asistenca produkcije ne more nkjer dobiti pložaja, ki ga je imela prej. Rešitev je torej v znižanju cene asistence produkcije. To pomeni, da moramo, tako kot v socializmu, ponovno dobiti zdravnike in pravnike, ki bodo delali za 1.200 eur neto na mesec. Lahko tudi, da ne bodo sprejeli dela, vendar se jim potem rubi premoženje in izstavi račun za šolanje. Poleg tega pa jim je treba ukiniti še zdravniško in pravniško zbornico in ustanoviti novo Udbo, da jih bo pri delu kontrolirala.

O dolgu. Brez tekočega zadolževanja bi še hitreje povečevali disperzijo med bogatimi in revnimi. Produkcija neizobraženih ljudi iz roba ob rasti bogastva bogatih je škoda (zadolževanje), ki jo bo potrebno enkrat sanirati (vrniti), če želimo poskrbeti za civilizacijo. Dalje - poslušamo, kako podjetja ne uspejo pridobiti kreditov - zakaj je to zadolževanje legitimno, obenem pa zadolževanje države ni? Nenazadnje zasebni dolg, npr. Luksemburg beleži najvišji GDP per capita v EU, obenem 370% zasebnega dolga glede na GDP, kar znaša cca 400.000 USD na prebivalca, to je 10x več od letnega proizvoda povprečnega Evropejca. Po kakšnih kriterijih to ni tempirana bomba prekomernega zadolževanja?

O romantični prilagodljivosti malih podjetij in togosti vse bolj zadolžene države. Kot da država še vedno proizvaja kočije. Družbeno gospodarstvo je bilo konkurenčno in če ne bi dopustili prihvatiziranja, bi lahko danes igrali nemške karte, pa smo pustili, da se je ta premija spremenila v prah. Še posebej, ker se proizvodnja vrača iz Azije (plača Kitajca raste hitreje kot trgi odpuščajo za kitajski šrot).

Zasebni kapital je kratkoviden in pragmatičen, maraton poskuša preteči tako, da šprinta in sedi - se pregreva in krizira - brez regulativne podpore igra frenetično tekmo na izpad od danes na jutri, predvsem pa ne v interesu ljudi.

Kot vidiš, je kapital edino orodje in orožje demorkacije. Demorkacija je samo tam, jer vlada kapital.

Seveda to ne drži. Demokracija deluje po principu en človek en glas, kapitalizem pa po principu en evro en glas. Kapitalizem kupi demokracijo. Interes dobička ne vsebuje humanih, okoljskih in kulturnih varovalk.

Zahodna evropa je po nočni mori WW2 brez kančka dvoma vzpostavila socialno družbo, s keynesijanskimi spodbudami je na mestu pogorišča izvedla gospodarki čudež. Neverjetno je, kako hitro je na to pozabila in ponovno zašla v dekadentno politiko tekm in delitev. Med tistimi, ki kapitala nimajo in tistimi, ki ga imajo (vse več). Ja, med našimi in nenašimi.