[brane]
Več kot dvajset let sem že profesionalni upravljavec in reči: da pri naložbi v nekaj, kar vsebuje tveganje, ne pričakuješ praske, je izjava za novinarje. Če pa bi tako tudi mislil in delal pa je taka oseba svetlobna leta daleč od upravljavca.

Glej, vrtiva se okoli tega in je precej brez veze. Ne glede na to, da so bile hibridne in inovativne in podrejene, so bile ***obveznice***. In v obveznice pač ne vlagaš, če recimo pričakuješ vsaj 50% verjetnost, da boš izgubil vsaj 50% vložka. Leta 2004 so se vplačniki teh obveznic, razen morda enega ali dveh najbolj insajderskih, ravnali po uradni bilanci NLB in uradnih bonitetnih ocenah, ki so jih NLB podelile bonitetne hiše. In boniteta A, če citiram iz Fitch Ratings Definitions, pomeni:

‘A’ ratings denote expectations of low default risk. The capacity for payment of financial commitments is considered strong.

Trditi, da so se vlagatelji morali zavedati tveganj, je enako, kot so se jih morali tisti, ki so 2004 vlagali v Grške obveznice, ali pa 1999 v delnice Enrona. Vsem je bilo seveda razumljivo, da tveganje ***obstaja*** in res je kar koli drugega izjava za novinarje. Ampak koliko njih je, tudi če so bili dobrti analitiki, pa če so prečesali vse javno dosegljive izkaze, pa še vse plačljive bonitetne analize, to tveganje znalo ovrednotiti ***kvantitativno pravilno***?