Meni bi samo enkrat zavila z očmi, pa bi bila v hipu prosta na trgu dela. Ali sem zato slab šef?
lp, Otac

Hehe, včasih mi je kar žal (kot v tem primeru), da določeni osebki niso zaposleni pri meni, uf, ...

:) Smesno, ker sem vceraj, ko sem bral ta clanek, misli popolnoma isto.

Sami popoldanski psihiatri!

Nepojmljivo se mi zdi, da se nekdo z vodstveno pozicijo takole nebogljeno obrača po nasvet v tovrstne svetovalne rubrike, ko mu nek podrejeni nazorno in demonstrativno izkazuje prezir in zaničevanje.
Tak osebek pač ni sposoben vzpostaviti zadostne avtoritete in ne more opravljati vodstvene funkcije.
Otac 

Podrejeni, avtoriteta, osebek, nadrejeni ..... besednjak te izdaja, besednjak...

In kaj ne štima, rizibizi? Ali smo v organizaciji dela vsi enaki - vsi enakopravni?
Otac

Tudi organizacija dela ni mesto za izživljanje mladostnih kompleksov. Kaj pa naj pravzaprav pomeni nick Otac? Po Freudu je neizživet Ojdipov kompleks poraz ali pa nesposobnost spopasti se s prvo avtoriteto v življenju (očetovo ????). Taki ljudje seveda vse življenje iščejo raznovrstne potrditve neuveljavljene avtoritete! Njim ni zadosti da podrejeni povelja izvrši, ampak mora vanja tudi verjeti. Čista ideologija, a ne! V JNA smo takemu karakterju rekli politkomisar!

So pa še druge razlage. Mogoče si samo malo manjše postave. Ali pa doma iz podeželja. Ali si pa začetnik. Ali pa.... kaj pa vem. Uleži se na stol, pa se pogovori! Saj smo na kliniki, a ne! Vsesplošno vzdušje je res takšno, da so vsi tebi podobni začutili da prihaja njihovih pet minut, ampak pet minut je kratek čas! Po mojem je to vse, kar ti želi povedati podrejena.

Hm, zdi se da si v svoji vznesenosti rahlo zašel. Sam namreč tovrstnih težav v svojem kolektivu nimam.

Vem tudi, da je izkušnja JNA marsikomu pustila trajne posledice...

Ker pa sva očitno oba ljubitelja "šankpsihoanalize", boš gotovo zlahka uganil, katere asociacije na prvo žogo vzbudi šele nick "lizibizi".  ;)
lp, Otac

Bi ji mar zvišali plačo, pa morda ne bi vihala oči...

Zgolj ugibam...

V lastniško urejeni firmi se šefovske pozicije menjajo, ko je "time to change" in je vsem jasno kaj se dogaja. Kjer ni razčiščena lastnina se za šefe postavlja kar nekaj in to velikokrat.
Jaz se pri tem vprašam kaj pa lahko kolektiv naredi v takem primeru, ko jim je jasno, da bo šlo vse k hudiču do česar imajo pozitiven lastniški odnos, ki ga dobri šefi cenijo. Ok lahko gredo. Na žalost je samo nekaj % srečnežev, ki jih kar čakajo. 

enanula wrote:
Jaz se pri tem vprašam kaj pa lahko kolektiv naredi v takem primeru, ko jim je jasno, da bo šlo vse k hudiču do česar imajo pozitiven lastniški odnos, ki ga dobri šefi cenijo. Ok lahko gredo. Na žalost je samo nekaj % srečnežev, ki jih kar čakajo. 

* @#" % &???  Kaj hočeš vprašati, oziroma povedati??
Otac

Vprašanje:
Kako preprečiti postavljanje nesposobnih šefov.
Ali vsaj minimizirati posledice.

Teze:
Ko ni lastnika je za šefa vsak dober. Celo bolj neumen je boljši.
Šefovski kader v lastniško urejenih firmah v večjem delu nastaja iz bolj sposobnih, ki pred formalnim prevzemom šefovskega mesta kot pomočniki sodelujejo pri vodenju in je največkrat vprašanje časa kdaj pride do formalne postavitve novega šefa.
Bedasta nova šefica je znala ali vsaj mislila, da zna eno samo delo na oddelku in zato sedaj serje ker drugega ne zna.
Sposobni svetovalci so hitro zavohali  lahek plen in skrbijo za njen ego, ker taki tepki je najlaže prodajat neumnosti.

Ali je boljše.

Žal, še vedno ne razumem popolnoma;

Ko ni lastnika... Takega primera ne poznam!

Kaj je z bedasto novo šefico? (ki ji podrejena zavija z očmi)? Kaj serje?

In zadnji stavek? Kakšni sposobni svetovalci, kako skrbijo za njen ego, kakšne neumnosti kdo prodaja taki tepki?...???

Ali midva govoriva o istem članku?

lp, Otac

Ne vem, kam je ta debata zavila, sem pa prepričan, da je večina nezadovoljstva na delu povezanega z abotno nizkimi plačami.

Dandanes se od zaposlenega pričakuje, da bo:

- vesten in točen
- urejen in čist
- sposoben
- analitičen in hkrati komunikativen
- vešč timskega dela, a zmožen tudi sam reševati probleme
- po potrebi delal nadure
- stalno na voljo na mobitel (saj zato ga pa ima, a ne)
- hodil še na dodatna izobraževanja ob delu
- prejemal mezdo v višini par kvadratov stanovanja na leto
- da ne viha nosu in ne zavija z očmi

opravljene sedme stopnje nisem niti omenjal, ker se le-ta razume sama po sebi

e, tako pa ne bo šlo, gospoda...nekje bo treba popustiti

Ko ni lastnika... Takega primera ne poznam!

Ok slab lastnik v praksi državna ali ostanki samouprave - jih je še dosti.


Kaj je z bedasto novo šefico? (ki ji podrejena zavija z očmi)? Kaj serje?
Kadrovanje v takih firmah je problem, kot si sam ugotovil je pač nesposobna verjetno pa ima zasluge za narod. V kolikor si srečko, da nisi nikoli imel zares butastega šefa potem res ne moreš razumeti kaj serje.

Kakšni sposobni svetovalci
Eden je kar naveden v naslovu.


Iz prakse povem, da je omenjeni način tudi sestavni del odstranitve bedaste šefice, ki s svojo nesposobnostjo tako ogrozi tudi tistega, ki jo je postavil.

To je vse adijo.

Debatiramo lahko vedno. Seveda z zavedanjem, da sprememb še nekaj časa ne bo.

Kar je najhuje, je to, da se bo sčasoma verjetno povečal še euribor. Kako bo ta zakreditirani sloj šele takrat najebal, si niti ne upam predstavljati...

BTW: Kaj je teh 9%, tistih z vsaj sedmo stopnjo? Sem imel vedno v mislih, da jih je več.

??? Tisto, cesar v tej drzavi ne razumem (nekdo na tem forumu sodrzavljane lepo imenuje jamraci) - zakaj vedno in vsi omenjajo placo??

Zakaj nihce ne razmislja o tem, da svoje delo opravi maksimalno dobro in vestno. Placilo samo po sebi sploh ni pomembno. Slej kot prej bo vestno in dobro delo nagrajeno, saj noben sef noce izgubiti dobrega delavca.
In tistih nekaj res dobrih nima tezav z iskanjem sluzbe.
Dejstvo pa je, da je dobrega in vestnega delavca izjemno tezko najti. Skoraj nihce vec ne jemlje sluzbe kot opravljanje neke koristne funkcije. Ocitno vecina jemlje sluzbo kot za prezivetje nujno potrebno tlako.

Kot je nekoc rekla moja sodelavka - problem je v nasem odnosu do necesa.
Seveda - tudi moje mnenje je lahko napacno....

Freddy, iskreno povej, kaj bi ti delal, če bi imel reden vir prihodkov, ki bi ti zagotavljal eksistenco mimo službe?

Jaz bi delal oz. delam na Financah.

:-))

- moji prihodki izven sluzbe presegajo mojo mesecno placo
- moja mesecna placa je po mojem lastnem mnenju previsoka in zato predmet spora z lastniki popdjetja, v katerem delam, saj s previsoko placo delam skodo podjetju (ne uspevam zapravit svoje mesecne place, torej je previsoka)
- vsi moji prejsnji delodajalci so me (predvidevam) pripravljeni sprejeti nazaj, v kolikor bi potreboval sluzbo
- ponudb za sluzbo mi ne manjka

hmmmmmmmm.....

OK??

Predvidevam, da ves o cem govorim....

Lp,
F.

Hja, večini ljudi pomeni zaposlitev vir preživetja. Tebi ne, zato je lahko razpredati o tem, da je tvoja plača previsoka (?!?) in kako bi moral imeti delavec veselje do dela.

Tako razmišljanje ne vodi nikamor, sploh pa je večina delovnih mest takšnih, da ne omogočajo prav nobenega zadovoljstva.

Freddy wrote:
:-))

- moji prihodki izven sluzbe presegajo mojo mesecno placo
- moja mesecna placa je po mojem lastnem mnenju previsoka in zato predmet spora z lastniki popdjetja, v katerem delam, saj s previsoko placo delam skodo podjetju (ne uspevam zapravit svoje mesecne place, torej je previsoka)
- vsi moji prejsnji delodajalci so me (predvidevam) pripravljeni sprejeti nazaj, v kolikor bi potreboval sluzbo
- ponudb za sluzbo mi ne manjka

hmmmmmmmm.....

OK??

Predvidevam, da ves o cem govorim....

Lp,
F.

No, saj ravno zaradi tega, ker odstopaš od povprečja in zagotovo večine, ki svojo eksistenco zagotavlja skozi redno delo je logično, da razmišljaš na način kot že razmišljaš. Očitno bi se lahko celo upokojil in svoje delovno mesto sprostil.

Reciva, da je bila sluzba tudi meni pred 20 leti edini vir prezivetja. Razlika med menoj in vecino je (po pripopvedovanju mojih bivsih predpostavljenih) samo moj odnos do dela ter veselje do spoznavanja novih stvari in ucenja.

Nekoc davno je oseba, ki me sploh ni poznala, zastavila svoje ime zame. In ves zakaj?? Ker  v vsej svoji karieri ni srecala do takrat nikogar, ki bi imel zeljo nauciti se nekaj povsem novega.

Zadovoljstvo?? Res zadovoljen clovek svoje delo opravi lazje in bolje, a jaz ne dovolim sebi, da bi svoje delo opravil slabo. Sem preponosen za kaj takega.
A bistvo ni to - bistvo je v odnosu. Jaz sem vse svoje zivljenje poskusal svoje delo opravljati maksimalno dobro. Ne recem, da mi je vedno uspevalo, a vsaj trudil sem se. Drugi so to opazili in mi omogocili, da sem razprl krila.
In res, prvih deset let se ni poznalo nikjer, naslednjih pet pa bore malo....

Tema clanka je zavijanje z ocmi. Ce bi delavka ne zavijala z ocmi, naredila svoje delo z nasmehom in pozitivnim odnosom ter dobro voljo, bi nedvomno imela tudi njena nadrejena  drugacen (boljsi) odnos.

Jaz na podlagi lastnih izkusenj mislim, da je moj odnos do okolice pravilen. Dopuscam pa seveda moznost, da se motim.

D.,

da, s sredstvi, ki jih imam, bi do upokojitve lahko lagodno zivel.
Mogoce se slisi celo neverjetno - moj predlog reorganizacije podjetja vsebuje v prvi tocki predlog, da se me odpusti. S tem bi se strosek za place dramaticno znizal :-))   (btw. podjetje sploh ne posluje slabo).

Vendar, dragi D., to je seveda sitaucija danes. Nekoc davno, pred kakimi 20 leti, ko sem si svojo eksistenco zagotavljal izklučno kot eden od salteristov v financni ustanovi, mi je neka dobra dusa ob nakljucnem srecanju omogocila kontakt z osebami, ki so mi omogocile pridobivanje dodatnih znanj. Znanj, ki so bila takrat zelo redka in  izjemno iskana.
In s tem je ta oseba v bistvu odprla vrata kletke, v kateri je nekoc vsakdo od nas. Seveda sem tej osebi in vsem ostalim, ki so mi pomagali v izgradnji samega sebe, neizmerno hvalezen.

Lp,
F.

F, a da je že 20 let od tega?

D.

Tako razmišljanje ne vodi nikamor, sploh pa je večina delovnih mest takšnih, da ne omogočajo prav nobenega
zadovoljstva.

Zopet samo stvar odnosa. Lahko jamras nad svojo usodo in se vdas vanjo, ali pa razmislis, kako bi svojo okolico spremenil.
Ce samo jamras, ne spremenis nic (razen dodas okolici malce slabe volje). Ce zivis z nasmehom na obrazu pa lahko polepsas dan tudi drugim. In nekoc tudi drugi polepsajo dan tebi.

Nekoc je izzy na tem forumu negodoval nad obnasanjem blagajnicarke v marketu.  Jaz  takih slabih izkusenj  sploh ne morem imeti. Ce namrec vidim, da je utrujena ali slabe volje, ji recem kaksno lepo besedo in kupim kaksno cokolado, da bo pri roki, ko ji pade sladkor.
Verjemi, ko pridem v trgovino, me vedno pricaka zelo topel nasmeh. Tudi drugih prodajalk. Pa ne zato, ker vse pricakujejo cokolado. ZAto, ker sem pokazal cloveski odnos do njih. In to me je stalo manj kot 100 SIT in nekaj dobre volje.
Seveda je veliko lazje pricakovati od drugih, da naredijo nekaj za nas....

Lp,
F.