Izbira in ravnanje s kadri naj bi bila odlika, ki vodi k višji konkurenčnosti. Kdo pa izbira kadre? Lastniki! Kdo in kako so postali lastniki? Katere njihove odlike so bile odločilne, da so postali lastniki? Profesionalnost ali predrznost?

Zaključek je zelo dober, vendar pomanjkljiv. Dandanes se (zares) dogaja celo to, da moraš pred odločitvijo na razgovor k "čarovnici" (a la Dany) ali pa ti pripravijo individualni horoskop. Seveda pa slednji ne vsebuje znamenj kot so ; vlečni konj ali osel, molzna krava, podjetnikova lastnina, molčeča ovca, tih kot miš, deloven (in obravnavan) kot črv (zanje se društvo za zaščito živali še ne zavzema), ipd.!, čeravno so vse navedene lastnosti zaželjene. Nepremostljiva ovira pa je, če si morda strokovno relativno (glede na vodjo) preveč podkovan! Kar je preveč, je pa preveč!
LP
Viviana

Res so nesporno neprimerni selekcijski kriteriji izbire kadrov oz. uprav. s strani lastnikov. Negativna selekcijska praksa je dokaz popolne neprofesionalnosti in izvira iz časov starih sistemov, kjer so lastniki praviloma nameščali zgolj ubogljive in praviloma podpovrečno sposobne, podložne, povrh tega še neizkušene kadre.
 Današnji upravljalci državnega in paradržavnega premoženja hkrati še lažno opravičujejop izbor "naših" s splošnim pomankanjem sposobnih, z nezainteresiranostjo kadrov, z nemobilnostjo ipd. lažmi, saj je enakopravna konkurenca brez žegna političnih apartčikov sposobnejšim vnaprej onemogočena, hkrati pa se mnogi aparatčiki razglašajo za "edino kompetentne- primer ob zmanjšanju članstva od 5 na 3 Nadzorne Svete.
Kako pogubni so za konkurenčnost državljanov, podjetij in posredno upravljalcev tako neprofesionalni kriteriji pa je že preresna tema.