[1357]
Problem prve Janševe vlade je bil predvsem v tem da so ves denar, ki je pritekal v tedaj še večinsko državne banke metali v gradbeništvo in tajkunske prevzeme, zanemarili so pa realni sektor gospodarstva. Tankost Janševe ekonomsko finačne politične paradigme je potrdila njegova druga vlada, kjer so sprocesuirali ZUJF skozi parlament ne pa tudi ostalih strukturnih ukrepov. Časi ekstremov, ali dobrih še bolje pa slabih, so najboljši za strukturne reforme. Pa še ZUJF so bolj ali manj zrelizirali Virantovi ( Šuštaršič; kader nekdanjega predsednika Drnovška).

Če hočeš razpravljati z menoj, moraš najprej ugotoviti, da vlada ne more metati bančnega denarja v privat gradbene in privat tajkunske firme. Trg fake kreditiranja je deloval drugače.

Ko je risk manager v banki opazil, da bo npr. SCT ob aktualnem zahtevku za kredit prečkal "point of no return" (glede na zadnjo bilanco stanja in še nekaj olepšanih argumentov in fake zavarovanj), sta mu eden od izvršnih direktorjev banke in direktor sektorja Gradbeništvo (ki je poslovni sektor v banki in nagrajevan od obsega poslov) lepo povedala, da se tako močnega komitenta kot je SCT ne sme zajebavat, še manj pa se gre igrati s tako uglednim managerjem kot je gospod Zidar.

Če risk manager še ni dojel, sta mu razložila še, da njegova plača in banka kot celota zavisijo od bančnih poslov in da ima SCT poleg 10 različnih kreditov za 500 mio EUR pri njih še ves plačilni promet, akreditive, garancije, devizno poslovanje in plače ter račune vseh zaposlenih in da je tu zajebancije o tveganosti komitenta konec. Capish?

P.S.: Kaj bolj realnega o bančni luknji kot je to zgoraj boš težko kje prebral.

Ne formaliziraj stvari ampak bodi praktičen. Kdo je postavljal nadzorne svete bank? Vlada ( vladajoča koalicija). In ti nadzorni sveti so postavljali uprave in dajali tem upravam navodila na kaj naj bo fokusirano njihovo delo. To delajo vsi nadzorni sveti kjer koli po svetu v delniških družbah. Zakaj so pa potem šefi uprav komunicirali z vladajočo politiko kadar je šlo celo po njihovo za problematične posle. In zakaj so hodili tajkuni in direktorji podjetij na dogovore o poslih v vladne sobane na Gregorčičevi če vlada ni imela ničesar zraven pri odločitvah o kadrovanju v posameznih podjetjih ali o načinu finaciranja posameznih privatnih projektov preko državnih bank?
Na te zgodbe o risk managerjih pri tajkunskem lastninjenju in državnih infrastrukturnih projektih lahko kar pozabiš. Risk managerji so bili strah in trepet za običajne komercialne najemnike kreditov pri bankah ne pa za tajkune in infrastrukturo državnega ( beri političnega) pomena za vladajočo stranko ali koalicijo. Banke bodo postale normalne ko se bodo začele obnašati striktno po ekonomski logiki brez kakršnih koli premisij politične ekonomije. V Evropi so vsa sranja v bankah nastala ravno zaradi prevelike podrejenosti politični ekonomiji in željam vsakršnih poliričnih opcij na oblasti, vsa ta sranja so se pa plačala iz denarja davkoplačevalcev na koncu.