Revolucije, ki bi bila vidna še navzven v Sloveniji trenutno ni predvsem za to, ker se povprečen Slovenec ne želi boriti z ramo ob rami ne z deklariranim "komunistom" in ne z deklariranim "domobrancem". Načeloma ima povprečen Slovenec do tega zelo ZDRAV odnos, da kljub konstantnem medijskem pranju možganov in načrtnim umetnim ustvarjanjem in vsiljevanju polarizacije, ki služi le peščici, to zavrača.

Povprečen Slovenec je to prerasel in raje, kot da se gre takšne vrste revolucijo se je tako ali tako primoran ukvarjati s svojo eksistenco. Revolucija se torej že vrši, pač ni tako imenitna in ne igrajo zraven fanfare je pa bolj intimna, vsakodnevna in z ramo ob rami z ostalimi sotrpini in na koncu bomo zmagali.

[ljub

Vse dobre stvari so tri pravijo, jaz pravim večinoma na sredini. Težišče ni ne na začetku palice, ne na koncu, temveč vedno na sredini.

Ne vedno.Odvisno od debeline z ene do druge strani palice :))
Pozdrav.

Precej neberljiv članek. Vsaj jaz sem iz njega izluščila naslednje sporočilo: Pustimo preteklost, pojdimo preko vsega, glejmo v prihodnost. Floskula, ki se v različnih oblikah vleče skozi vse medije, narod pa ji pridno naseda. Zakaj? Ker nekatere še vedno "dušice preganjajo", bi rekli preprosti ljudje.

Ste lahko še bolj pametni, g. Dejan, ampak dokler ne bomo pokopali svojih mrtvih in obsodili zločincev (na eni in drugi strani), ne moremo naprej. Mrtvi imajo moč, preprosta ljudstva se tega dejstva precej bolj zavedajo kot mi, tako imenovani "razviti", ki smo izgubili stik z naravnimi dogajanji.

Tudi zakononca se razideta, če se ne moreta ali ne znata pogovarjati o zadevah, ki ju razdvajajo. Zanesljivo so ti pogovori boleči, a če sta pripravljena o tem govoriti in upoštevati želje in mnenje drug drugega, lahko rešita zakon.

Mi bomo pa vse pometli pod preprogo in iskali vseh sort izgovore, da se o svoji tragični zgodovini ne bomo pogovarjali. Ker se nekateri tega bojijo.

Tole je lep primer kako lahko, če malo modificiraš svoj tekst (npr. spremeniš naslov), v dobrih 3 mesecih za en članek pobereš dva honorarja:

www.siol.net/priloge...ucije.aspx

In koga citira avtor? Samega Josipa Vidmarja.

Josip Vidmar je kot vrhunski komunist celo svoje življenje opravičeval komunistično revolucijo in jo ovijal v "celofan". V šoli so tudi zaradi njega otroke poučevali, da se revolucija ni končala leta 1945 in da še vedno traja in da bo trajala dokler se ne bo prešlo iz socializma v komunizem. Skratka permanentna revolucija. Tako kot se vse vojne končajo z mirovnim sporazumom, tako bi se mogla tudi permanentna revolucija končati z deklarativno izjavo in preklicom le te. To bi lahko storil zadnji šef slovenskih komunistov Milan Kučan, pa tega nikdar ni storil. Raje je užival v pridobitvah revolucije, družbe mreženja, premreženja, omreženja, ... svojih tovarišev, ki so bili zažrti v vse pore družbe, od medijev, financ, gospodarstva, kulture, športa, sindikatov, ... Usedline tega omreženja čutimo še danes.

In kdo je bil njegov (Josipa Vidmarja) brat?

Lahko si ga ogledate v tem videu:

www.youtube.com/watc...p-NoQqPBg0

Video prikazuje protikomunistično zborovanje na Kongresnem trgu leta 1944.

V prvi vrsti, v častni loži, je sedel sam Milan Vidmar, brat Josipa Vidmarja. Brata v čigar hiši pod Rožnikom v Rožni dolini, ki je veljala za četrt premožnejših, je bila v noči iz 26. na 27. april leta 1941 ustanovljena t.i. Proti imperialistična fronta (PIF), kar danes neokomunisti označujejo za t.i. OF. Na ta dan so letos v Stožicah praznovali slovenski neokomunisti s 4 urnim koncertom.

Milan Vidmar je bil vrhunski šahist, ...

www.icp-si.eu/vidmar.html

... v nekem trenutku 4. igralec na svetu (Na turnirju kandidatov za meč za svetovnega prvaka v New Yorku, leta 1927 na katerem je zmagal Jose Capablanka pred Aljehinom, Nimcovičem in Vidmarjem)

Milan Vidmar pa je bil prav tako kot njegov brat Josip tudi vrhunski komunist, ker pa je bil na t.i. pravi partijski strani je lahko udobno preždel vojno v vili pod Rožnikom in ob nedeljah igral brzopotezne partije s Pircem. Tako se je godilo izbrancem, lahko so igrali šah in se obenem družili z najvišjimi predstavniki nacistov. Govornike katere pa so poslušali pa so obtoževali za kolaborante, in tako je še danes. Ko si enkrat na pravi strani tam ostaneš za vedno, ko si enkrat na napačni strani pa ravno tako. To je moč zgodovine, nikdar lustrirane.

Na omenjenem videu je Milan Vidmar viden v častni prvi vrsti med samimi najvišjimi predstavniki nacistov v Ljubljani.

(V 2:48 minuti in v 4:45 minuti, okrogloličen debelušen gospod z očali in s klobukom na kolenih, 4. z leve strani.)

Citirati danes Josipa Vidmarja v zvezi z današnjimi problemi Slovenije je podobno kot če bi npr. v Nemčiji citirali Hitlerja v zvezi s tem kako rešiti težave z današnjimi nemškimi neonacisti.

Revolucije so zaželjene na tehničnem področju, na družbenem področju pa so nezaželjene saj pomenijo prelivanje krvi.

Dejan Steinbuch moralizira češ, da ne moremo živeti brez zgodovine obenem pa jo sam oživlja na najbolj farsičen način.

Začnimo na začetku pri citatu Josipa Vidmarja, enega redkih intelektualcev v vrhu komunistične diktature. Kljub svoji pronicljivosti je bil del terorja oblasti. Ko je tovariš Vidmar obrnil palec navzdol, se je marsikateremu kulturniku - intelektualcu življenje spremenilo v pekel. Z našega publicista to seveda ni pomembno. Za razumevanje citata je seveda potrebno vedeti kaj je Vidmarju pomenil določen pojem. Moralni svet se je žal tudi za Vidmarja gradil le s samoupravnim socializmom.
Obsedenost z zgodovino je popolnoma razumljiva, ker imamo zlagano zgodovino, tisto uradno in edino zveličavno. Po Steinbuchovo se moramo vsi strinjati z Repetovo in Pirjevčevo interpretacijo zgodovine, sicer smo obsedeni. Torej vsi, ki ne pristajamo na uzakonjeno laž smo psihopati. Ker je gospod publicist jako razgledan in učen, bi moral vedeti, da so na primer Francozi vsaj toliko obsedeni z zgodovino kot Slovenci. Seveda pa je razlika ta, da se tam lahko mirno in strokovno pogovarjajo in razpravljajo o tem, ne da bi eden drugega zmerjali z psihopati. Naroda brez zgodovine preprosto ni, kaj šele države. Ker tega dejstva do sedaj ni še nihče zanikal, preprosto ne moremo pristati na to, da nam to zgodovino lahko interpretira le peščica od partije izbranih ljudi, vsi ostali pa so nebodigatreba moteči revizionisti, ki škodijo naši enotnosti.
Da se je partija s svojo izpostavo ljudsko imenovano Udba naselila v vse politične stranke je žalostna resnica. Ni pa res, da so vse politične stranke nasprotovale lustraciji, še manj pa je res, da ta v Sloveniji ni bila mogoča. To so izjave vredne Pirjavca in Repeta.
Zakaj se vrli publicist ne vpraša zakaj tako mirno prenašamo svoje gorje? Ali se gorja sploh zavedamo? Ali ne živo v nekem paralelnem svetu, ki nam ga slika naš šolski sistem, mediji in kvazi razumniki? Kdo je odgovoren, da nimamo normalnih medijev? Kdo vzdržuje in krčevito brani zavoženi šolski sistem? Potrebujemo odgovore, da bomo razumeli, kaj se nam dogaja. Danes vsi mediji pišejo o potopu dveh bank, nikjer pa ne preberemo imena lastnikov teh bank. Kako to?
Revolucija, ki nas bo po Steinbuchovo odrešila je blodnja, ki le še dodatno zamegljuje kruto realnost. Revolucije praviloma ne rešijo ničesar! In če bodo revolucije vodili ljudje tipa Steinbuch, ki ne vedo niti kaj bi res radi, bo katastrofa popolna. Mi ne potrebujemo revolucije, mi potrebujemo normalnost!

dejan, na videz je tvoj današnji spis všečen, a vendarle je v njem zaznati gromozansko napako.
Niti z besedico niso omenjal grozovitosti, ki jih komunisti (pa saj ni važno, jim rečeš Zares, LDS; PS DL,SLS, Jelinčič...)še zmeraj počnejo z drugače mislečimi.
TUDI IN PREDVSEM ZA CENO POLOMA IN PROPADA DRŽAVE.
iz tistih na desnici jim je uspelo narediti kovne, bedake, kmetavzarje, lopove in goljufe. Logično- tisti, ki ima v rokah sodstvo, policijo, denar in oprane glave državljanov, to lahko stori s tleskom roke.
TZakaj mnogi še danes swkrivajo svoje prepričanje? Zaradi tihega maščevanja. Zahrbtnega in uničujočega.
Ljudi, ki NISO levičarji, prej ali slej ''izza ozadja'' zjebajo(se oproščam izrazu, a drugega ni), in če ne glre zlepa, pa se to naredi zgrdfa- preko medijev in s pomočjo državljanov, vstajnikov , itd.
Namenoma se nas vzgaja v klečeplazniške in ritolizniške.
Nihče si ne drzne reči, da je v Slvoeniji Slvoencev bolj malo. Trenutno dvigujejo glave Srbi in zahtevajo še več pravic, kot jih že imajo.
Posledice nasilnega priseljevanja z juga v 20. stoletju, postajjo vedno bolj katastrofalne.
Če nas niso uničila ''skupna jedra'', nas bo uničila balkanska mafija, ki- skupaj s komunisti- vodi natančno evidenco o grehih tistih, ki jim hodijo v zelje.
Saj ne, da bi želel biti drobnjakarski.
Dajmo si roko na srce in pljunimo v medije, ki so minule dni zganjale farso ob 32.000 evrih janeza J.
kako pretkano in prefrigano se je spin o blaznih goljufijah dotičnega znova razširil med ljudmi in znova ga hočejo linčat in obglavit.
mene pa bolj kot 32.000 zanima, KDO je tisti, ki je vodil evidenco o slehernem pologu, magari za 100 evrov, ki sta ga dotična zakonca naredila?
Je njun denar zacahnan? Kako se ve, da je njun, da ga dotična bančnica ni le posodila?
Veš, mene bolj kot 32.000 skrbi to, KAKO SE TO VE. Kadar grem na banko, pa denar poliožim na sina, na hčer, na svoj račun, mi nihlče ne stoji za hrbtom in preverja, kako in kaj.
Srhljivo.
komunizem je za Slvoence enako uničujoč kot najhujša oblika raka. Razžira nas pri živem telesu, povzroča nam rane, bolečine, strah, a mi, idioti stokrat prekleti, komunizmu še zmeraj lajnasto kimamo in se mu klanjamo.
žal ne vem, koliko je Bruslju znanega o naših rak ranah. A četudi jim je kaj, močno dvomim, da nas sploh lahko razumejo.

[Astronavt]
Tole je lep primer kako lahko, če malo modificiraš svoj tekst (npr. spremeniš naslov), v dobrih 3 mesecih za en članek pobereš dva honorarja:

www.siol.net/priloge...ucije.aspx

In koga citira avtor? Samega Josipa Vidmarja.

Josip Vidmar je kot vrhunski komunist celo svoje življenje opravičeval komunistično revolucijo in jo ovijal v "celofan". V šoli so tudi zaradi njega otroke poučevali, da se revolucija ni končala leta 1945 in da še vedno traja in da bo trajala dokler se ne bo prešlo iz socializma v komunizem. Skratka permanentna revolucija. Tako kot se vse vojne končajo z mirovnim sporazumom, tako bi se mogla tudi permanentna revolucija končati z deklarativno izjavo in preklicom le te. To bi lahko storil zadnji šef slovenskih komunistov Milan Kučan, pa tega nikdar ni storil. Raje je užival v pridobitvah revolucije, družbe mreženja, premreženja, omreženja, ... svojih tovarišev, ki so bili zažrti v vse pore družbe, od medijev, financ, gospodarstva, kulture, športa, sindikatov, ... Usedline tega omreženja čutimo še danes.

In kdo je bil njegov (Josipa Vidmarja) brat?

Lahko si ga ogledate v tem videu:

www.youtube.com/watc...p-NoQqPBg0

Video prikazuje protikomunistično zborovanje na Kongresnem trgu leta 1944.

V prvi vrsti, v častni loži, je sedel sam Milan Vidmar, brat Josipa Vidmarja. Brata v čigar hiši pod Rožnikom v Rožni dolini, ki je veljala za četrt premožnejših, je bila v noči iz 26. na 27. april leta 1941 ustanovljena t.i. Proti imperialistična fronta (PIF), kar danes neokomunisti označujejo za t.i. OF. Na ta dan so letos v Stožicah praznovali slovenski neokomunisti s 4 urnim koncertom.

Milan Vidmar je bil vrhunski šahist, ...

www.icp-si.eu/vidmar.html

... v nekem trenutku 4. igralec na svetu (Na turnirju kandidatov za meč za svetovnega prvaka v New Yorku, leta 1927 na katerem je zmagal Jose Capablanka pred Aljehinom, Nimcovičem in Vidmarjem)

Milan Vidmar pa je bil prav tako kot njegov brat Josip tudi vrhunski komunist, ker pa je bil na t.i. pravi partijski strani je lahko udobno preždel vojno v vili pod Rožnikom in ob nedeljah igral brzopotezne partije s Pircem. Tako se je godilo izbrancem, lahko so igrali šah in se obenem družili z najvišjimi predstavniki nacistov. Govornike katere pa so poslušali pa so obtoževali za kolaborante, in tako je še danes. Ko si enkrat na pravi strani tam ostaneš za vedno, ko si enkrat na napačni strani pa ravno tako. To je moč zgodovine, nikdar lustrirane.

Na omenjenem videu je Milan Vidmar viden v častni prvi vrsti med samimi najvišjimi predstavniki nacistov v Ljubljani.

(V 2:48 minuti in v 4:45 minuti, okrogloličen debelušen gospod z očali in s klobukom na kolenih, 4. z leve strani.)

Citirati danes Josipa Vidmarja v zvezi z današnjimi problemi Slovenije je podobno kot če bi npr. v Nemčiji citirali Hitlerja v zvezi s tem kako rešiti težave z današnjimi nemškimi neonacisti.

Revolucije so zaželjene na tehničnem področju, na družbenem področju pa so nezaželjene saj pomenijo prelivanje krvi.

Dejan Steinbuch moralizira češ, da ne moremo živeti brez zgodovine obenem pa jo sam oživlja na najbolj farsičen način.

***** Hvala, med prijatelje!

Glede Dejana Steinbucha pa tole, tudi on je bolan otrok revolucije in kot vsi, če "ima kaj od tega" permanetno revolucijo podpira in ob takih mlačnih tekstih še dvakrat zasluži. "Če pa se splača", se splača biti še vedno malo bolan.

Brez jasne in pravilne diagnoze, "da permantna revolucija še traja", ter še bolj učinkovite terapije, s tem, da je to rakavo tkivo treba radikalno izrezati, mesto intenzivno obsevati, dodati še kemoterapijo in še leta izvajati drago hormonsko terapijo, da bo pacient (Slovenija) morda preživela s to diagnozo.

[g33g]
Revolucije, ki bi bila vidna še navzven v Sloveniji trenutno ni predvsem za to, ker se povprečen Slovenec ne želi boriti z ramo ob rami ne z deklariranim "komunistom" in ne z deklariranim "domobrancem". Načeloma ima povprečen Slovenec do tega zelo ZDRAV odnos, da kljub konstantnem medijskem pranju možganov in načrtnim umetnim ustvarjanjem in vsiljevanju polarizacije, ki služi le peščici, to zavrača.

Povprečen Slovenec je to prerasel in raje, kot da se gre takšne vrste revolucijo se je tako ali tako primoran ukvarjati s svojo eksistenco. Revolucija se torej že vrši, pač ni tako imenitna in ne igrajo zraven fanfare je pa bolj intimna, vsakodnevna in z ramo ob rami z ostalimi sotrpini in na koncu bomo zmagali.

Imaš prav. Časi se spreminjajo, pogoji za življenje in delo tudi in mlade generacije se temu pač prilagajajo, stare pa životarijo v svojih spominih in minulih časih, pa bodo do zadnjega dne pogrevale svoje partizansko-domobranske travme.

Ampak temu se ne reče revolucija, pač pa je to čisto normalna družbena evolucija, ki počasi, korak za korakom, naredi tisto, kar bi revolucija hotela čez noč. Naš problem je samo v tem, da nam zmanjkuje časa ...

Ne glede na strinjanje ali nestrinjanje s tekstom, ima prispevek veliko kakovost v smislu, da je izzval h komentiranju ljudi, ki razumejo slovensko družbo. Ko prebiram komentarje, me navda mnogo večji optimizem, kot po samem branju članka.
Če bi naše navade tarnanja in samopomilovanja spremenili v delavnost in vztrajnost, o krivicah, ki so se nam dogajale, že dolgo ne bi bilo potrebno govoriti.

"Močnejši lahko kadarkoli uporabijo silo" (Vrhunsko zasedanje G20, Delo,7.9.2013, P. Frelih)

Ali to velja tudi razmere v Sloveniji, se naši novinarji, komentatorji ne sprašujejo. Zakaj?
Le kdo so tisti močnejši, kapitalsko (čeprav jim banke "propadajo", kar bomo plačevali vsi davkoplačevalci)in medijsko, ko nas dominantni mediji vsakodnevno posiljujejo, le s katero hrano? Namesto, da bi prepustili odločitve ustreznim institucijam, raznorazni komentatorji že javno pišejo sodbe. Čeprav naj bi se dogajale le preiskave (tajnost, zaključkov še ni), so rezultati posvečenim boljševikom iz F571 že znani??!!
Da ne govorim o katastrofalni uporabi sile - vodenju marionetne vlade!

Res potrebujemo revolucijo, vendar nekoliko drugačno kot si jo zamišljata urednica in pisec!

[FIN-216611]

Ste lahko še bolj pametni, g. Dejan, ampak dokler ne bomo pokopali svojih mrtvih in obsodili zločincev (na eni in drugi strani), ne moremo naprej. Mrtvi imajo moč, preprosta ljudstva se tega dejstva precej bolj zavedajo kot mi, tako imenovani "razviti", ki smo izgubili stik z naravnimi dogajanji.

Mi bomo pa vse pometli pod preprogo in iskali vseh sort izgovore, da se o svoji tragični zgodovini ne bomo pogovarjali. Ker se nekateri tega bojijo.

Če želiš lahko mirno do konca življenja objokuješ njihovo težko usodo, v tej vukojebini boš vedno našel družbo in ti ne bo dolgčas.
Svet se bo medtem vrtel naprej in se za tebe sploh ne bo zmenil ...

Dejan; dob je vsem novinarjem Financ dobro odgovoril. Pravnega reda, pravne države, kjer bi se spoštovalo USTAVO, in osnovne človekove pravice v Sloveniji ni ! In ko posameznik opozori na to, ga mediji in novinarski pisuni (če ni nastavljen od politike, kot zadnji ustajnik) zmeljete, naredite za norega, odvržete na smetišče, ter čakate na novega "norca", ki bi se upal izpostaviti in vse na glas povedati o politični-lobijsko-odvetniško-gejevsko--sodnišk i-mafiji. HA, No go!!! dragi novinarji. Leta 2001 bi se to v Sloveniji (korupcija, klientalizem, ROPanje itd) še lahko uredilo in preprečilo, DANES nič več. Slovenija gre ...,. Temelji so (ne streha) prežrti, preglodani s termiti, hyenami, trakuljami, podganami, piranjami, itn. In v takšnem okolju si mladi ustvarjalni ljudje pač (ovce) ne upamo in ne upajo več ustvarjati in delati.

Ali je danes 2013, kaj drugače (ali še slabše) kot 2002, pa presodite sami.

PETICIJA / POBUDA
splošnega pomena (l.2002),
ZA PREISKAVO O KORUPCIJI V MESTNI OBČINI LJUBLJANA…


V Sloveniji korupcija dolgo časa ni veljala za resen problem, dokler ni marca 2001 Skupina držav za boj proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope raziskovala in v svojem poročilu objavila, da korupcija v Sloveniji je prisotna in to v izredno velikem obsegu. Presenetljivo poročilo ni v integralni obliki nikoli prišlo v širšo javnost, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, ker govori tudi o dokazanih primerih nezakonitega odliva sredstev državne podpore v zasebni sektor, o policijski preiskavi, ki je razkrila, da eden od državnih tožilcev prejema podkupnino od mednarodne kriminalne organizacije, in da je strankarski funkcionar zlorabil svoj politični vpliv, da je dosegel prednost pri administrativnih postopkih na občinskem uradu.

OZN in druge najpomembnejše mednarodne organizacije so si enotne, da je korupcija ključna ovira za ekonomski in družbeni razvoj, kakor tudi da je korupcija neločljivo povezana z nespoštovanjem človekovih pravic, ker s seboj vedno prinaša diskriminacijo oz. neenakost. Svetovne organizacije ločijo med t.i. veliko (grand) in malo (petty) korupcijo. Primer prve so npr. provizije ob nakupu orožja ali prodaji državnega premoženja, druge pa podkupnine, ki jih morajo konzumenti storitev s skupnim imenom oblast plačevati državnim uradnikom na nižjih nivojih za administrativne in druge postopke.

V Sloveniji (SI) pa se je z lokalno samoupravo in posledično kreacijo samostojnih centrov oblasti na nivoju občin pojavila avtohtona oblika korupcije, kjer občinski uradniki z velikimi pooblastili zavoljo pomanjkljive zakonodaje in odsotnosti instrumentov nadzora delujejo v korist zasebnih interesov, tako kot to npr. opisuje tretji primer v poročilu GRECO-a. Pri tem ne gre za malo korupcijo, kjer bi npr. občinski uradnik, ki tolmači PUP-e (prostorsko ureditvene pogoje) - in s tem odločilno vpliva na pridobitev gradbenega dovoljenja od velikega števila ljudi jemal majhne podkupnine, marveč uradnik zelo omejenemu številu oseb prioritetno in posebej ugodno rešuje vloge, tako da imajo te osebe privilegiran status in dobivajo gradbena dovoljenja bistveno hitreje kot drugi in celo v primerih, kjer sploh niso izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev dovoljenja. V končni fazi dovoljenja sicer izdajajo Upravne enote, vendar so mnenja in dokumenti občinskih uradnikov ključna podlaga za formalno izdajo gradbenih dovoljenj in sprememb namembnosti zemljišč.

V Ljubljani je obstoj oligopola, ergo odsotnost tržnega gospodarstva s svobodnim podjetništvom na področju stanovanjske gradnje znan vsem, ki so kdaj sami gradili ali poskušali graditi oz. investirati v gradnjo, vsakomur, ki primerja cene stanovanj v Ljubljani in drugod po državi, nepremičniskim posrednikom, medijem..., kakor tudi stroki; ekonomistom, arhitektom in urbanistom, vendar njihovi obupani apeli (npr. pismo arhitektov in urbanistov Državnemu svetu) nimajo pravega odmeva.

Brez odmeva je ostal celo tako šokanten dokument kot je poročilo Nadzornega Odbora MOL-a, ki ugotavlja, da prihaja do nezdružljivosti funkcij pri javnih razpisih za največje gradbene posle v Ljubljani, ker ista oseba nastopa kot direktor oz. lastnik firme, ki se za posel poteguje in hkrati kot odločujoči član razpisne komisije!

Lokalna oblast je ostala brez učinkovitega nadzora, čeprav občine razpolagajo s fantastičnim premoženjem in prilivi. V Ljubljani je MOL lahkotno kupil banko vprašljive vrednosti za 35 mio mark brez jasnega razloga zakaj občina potrebuje svojo banko, in za 6 mio mark vzpenjačo na Ljubljanski grad, ki bi jo lahko po analizi časopisa Finance za ta denar na vsak centimeter tira obložili z 20 grami čistega zlata. S kupnino za SIB in vzpenjačo, z vložki zasebnih investitorjev in nekaj krediti bi brez težav zgradili stadion in pediatrično kliniko.

Lokalna oblast je podobno kot korupcija predmet aktivne obravnave mednarodnih organizacij, ker ljudje pač najbolj čutimo oblast na občinskem nivoju, ker ima kot vsaka oblast tudi lokalna tendenco birokratizacije in nepreglednosti brez osebne odgovornosti, in ker so izkušnje drugih mest in občin pokazale, da je moč z državljansko pobudo, izmenjavo izkušenj in mednarodnimi programi bistveno izboljšati delovanje javne uprave, rešiti številne probleme mest in dvigniti kakovost življenja meščanov.

Boj proti korupciji je med najpomembnejšimi nalogami Združenih Narodov, Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Oragnizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OECD), Svetovne banke (The World Bank), Sveta Evrope (COE) in drugih vladnih in nevladnih organizacij, ki imajo po vrsti kvalitetno zasnovane protikorupcijske programe in ponujajo strokovno in finančno pomoč državam in mestom, ki to želijo.

Kakovostna lokalna oblast je eden od ciljev mednarodnih organizacij in tudi na tem področju mednarodna skupnost ponuja široko paleto brezplačne podpore in pomoči. Poleg tega se mesta med seboj povezujejo v mreže, da si izmenjujejo znanja in izkušnje, ker so presodila, da se je ceneje učiti iz napak drugih.

City management je veja ekonomske znanosti tako kot makroekonomija in svet nam ponuja strokovnjake, študije, denar, povezovanje ter različne oblike pomoči in sodelovanja. Slovenija, zlasti Ljubljana, tega ne izkoriščata. Še dobro, da imamo multipraktike, ki ne potrebujejo, niti nočejo tujega znanja (saj tudi svojega ne dajo) ne izkušenj, ker so pač naravno nadarjeni politiki, sposobni direktorji velikih firm in neprofitnih organizacij, vešči ministri, prodorni diplomati in vrhunski župani, čeprav jim je edini tuji jezik srbohrvaščina.

Ob frapantnem poročilu GRECO-a o korupciji, je vlada hitro ustanovila Urad za boj proti korupciji in kasneje pristopila h konvenciji OECD, vendar je SI žal ena redkih držav, ki ob tem ni uskladila zakonodaje in sprejela ustreznega protikorupcijskega zakona, tako da je ratifikacija konvencije le kozmetični popravek.

Raziskava ZN, ki se je odvijala v 56 državah, je namreč pokazala, da sami državni uradniki menijo, da so najbolj učinkovita orožja za boj proti korupciji »zgled vodilnih v državi«, deregulacija trga, transparentnost javnih financ, davčna reforma, »glas ljudstva« in civilna iniciativa, privatizacija in šele kot zadnje t.i. proti-korupcijske opazovalnice kot je naš Urad za boj proti korupciji, ki naj bi nadziral oblast, ki ga je ustanovila, brez zakonskih pooblastil, da bi lahko več kot samo opazoval. Očitno vsaka oblast misli, da je zadnja.

Mednarodne organizacije po vrsti postavljajo dejavno civilno družbo kot bistven element v boju za zmanjšanje korupcije in za splošno transparentnost in osebno odgovornost nosilcev javnih funkcij. In ker je po vseh študijah tudi dohodek na prebivalca premosorazmeren z »voice and accountability«, torej z glasno civilno družbo in jasno osebno odgovornostjo, poskušam s svojo pobudo doprinesti k večjemu dohodku na prebivalca v SI in zato na naslove pri nas in v tujini pošiljam pričujoče pismo, ki razkriva dokumentirane in dokazane primere korupcije, nesposobnost in odsotnost osebne odgovornosti v Mestni občini Ljubljana.

Slovenija je država v t.i. tranziciji. Fevdo-kapitalizmu je sledil „socializem“ in sedaj obdobje, ko se mešajo najslabše značilnosti družbenih sistemov. Ves čas pa ostaja politična in kapitalska moč skoncetrirana v zelo ozkem krogu ljudi, „kvaziaristokraciji“ take in drugačne provenience. Ključni element je lastništvo in nadzor zemljiške posesti, ki je nekoč prinašala dobiček z izkoriščanjem ljudi in naravnih virov, zdaj pa z gradnjo nepremičnin v razmerah hiper-reguliranega trga in posebej ugodnih pogojev za izbrance režima.

V Ljubljani, kot tudi v Celju in še kje, je postala stanovanjska gradnja oligopol (domena peščice izbranih), kar priznava tudi sama Vika P. Vzrok je korupcija in nesposobnost mestnih oblasti, posledica pa slab urbanistični razvoj, t.i. tržna motnja - neskladje ponudbe in povpraševanja - pomanjkanje stanovanj kljub donosnosti gradnje in podjetniškem interesu, padec gospodarske rasti, odpuščanje delavcev v gradbeništvu in nerealno visoke cene nepremičnin, ki omogočajo ogromne profite in moč gradbeno-birokratski eliti na račun ostalih.

Ljubljana je pod vodstvom Vike P. postala država v državi, pašaluk brez slehernega nadzora in osebne odgovornosti. Na položajih, tudi najvišjih, v koruptivno najbolj občutljivih oddelkih (urbanizem, stavbna zemljišča, sklad socialnih stanovanj...) so »se znašli« ljudje dvomljivih strokovnih kvalitet in celo posamezniki v kazenskem postopku zaradi goljufije, korupcije, jemanja podkupnin, zlorab položaja, izdajanja krivih listin in drugih kaznivih dejanj. Načelnik oddelka za urbanizem je npr. postal Igor J., ki je moral zapustiti LUZ zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja goljufije (posle je dajal lastni firmi), in ki je solastnik projektantske firme IN-RS d.o.o., kjer je drugi lastnik direktor firme z zelenim abonmajem za gradbene razpise MOL-a.

Poučen primer miselnosti mestne oblasti je direktorica Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin (SSLO) Jožka H., ki je samovoljno in nezakonito spremenila sistem točkovanja za pridobitev socialnih stanovanj. Po pravilniku prosilec dobi npr. 1 točko za končano osnovno šolo, 2 za srednjo, 3 za višjo, 4 za visoko itd. Jožka se je odločila točkovati tako, da je oseba s končano fakulteto namesto 5 dobila 15 točk, pač 5+4+3+2+1.

Poleg tega je kot ključni dodatni kriterij uvedla lastno udeležbo, tako da je oseba s 50% lastno udeležbo in visoko šolo celo presegla vsoto vseh možnih točk. Mnogi so se gotovo veselili stanovanj po polovični ceni, vendar gre tu za socialna stanovanja, kriterij pa je v pravni in socialni državi postala premožnost, ne socialna ogroženost.

Ko je Jožko bivši ustavni sodnik Krivic večkrat javno pozval naj pojasni svoje neumnosti ali pa odstopi, je končno odgovorila, da to kar je storila ni nikjer izrecno prepovedano. Ta odgovor najbolje zrcali način razmišljanja in kaže kako radikalen miselni preskok je potreben pri naših izvoljencih. Načelo »kar ni izrecno prepovedano je dovoljeno« seveda velja, vendar za državljane, ne pa za državo, ki se, Krivic: »dela norca iz prava neukih ljudi« Žal se razen tega, da se je Jožka zopet osmešila in kompromitirala ni zgodilo nič.

Mestna oblast si kopiči preveliko kapitalsko in politično moč, zlasti za tranzicijsko obdobje. Deluje kot zasebna profitna organizacija, ne pa v interesu meščanov. In ko začnejo kupovati še banke, se nehote kažejo paralele z organiziranim kriminalom, ki skriva izvor, obseg in namen sredstev. Ali nam postaja zgled Italija, kjer organiziran kriminal vlada že 50 let, na oblasti pa je sporen človek, ki je prišel iz gradbeništva prek medijev do politike? Skrbeti bi nas moralo, da hoče Vika P. lokalno TV postajo za milijone pa iz mestnega proračuna že izdaja samopromocijsko lokalno glasilo Ljubljana, kjer nam Vika P. pojasni, da neznanje tujih jezikov zanjo ni ovira, ker skoraj telepatsko komunicira s tujimi gosti in zelo uživa, ko Kitajce npr. razume po melodiji govora.

Da stvar ni več smešna nas poučijo spletne strani MOL-a: s podporo prvega mestnega policaja, Vika P. zahteva nujno ustanovitev mestne policije, ker pač centralna ne nudi dovolj kvalitetnih storitev. Da bo svobodomiselnost prinesla do vsakega meščana in meščanke, je Vika P. že ustanovila Mestni svet za varnost, predstavnikom četrtnih skupnosti pa ukazala naj ustanovijo četrtne sosvete (sovjete?) za varnost, urbane vaške straže, ki jih bodo “sestavljali pripadniki mestne policije, četrtnih skupnosti in nevladnih organizacij.” (?!) Spoštujem OF in vse, vendar ko se potem militantna Vika P. maja 2002 v govoru borcem - “Vi, ki vam ni bilo treba nikoli rdeti ob rdeči barvi…” - izpove, da so partizani “njeni generaciji še vedno vzor in izziv” se vprašam, kaj sploh še ostane velikim, kaj si misli ob tem vlada in LDS, predvsem pa kaj si mislijo mediji.

A propos, eden od samozvanih rešiteljev stanovanjskega problema, ki ne priznava tržnih zakonitosti je tudi Edvard O. s svojim Stanovanjskim skladom. V intervjuju za Ono se čudi razkoraku med nizko kupno močjo in visokimi cenami stanovanj in pravi, da težko razume in še teže pojasni ta navidezni paradoks. Očitno mu ni nihče ni povedal, da vsa povpraševanja niso elastična, nujne stvari namreč kupujemo ne glede na ceno, Edvard pa se čudi, ker ljudje kljub visokim cenam in nizkim dohodkom še vedno kupujejo stanovanja. Nato zmagoslavno oznani, da mu je s tem uspelo rešiti levo stran enačbe in mu ostane samo še desna. Primer enačbe: 2 + 2 = 4.

Če bo stanovanjska gradnja v Ljubljani ostala v sedanjih okvirih, z nepotrebno dolgimi postopki, nejasnimi zakoni in posebnim tretmajem za družbe kot je »privatizirani« Zavod za izgradnjo Ljubljana d.d., bo čez tri leta, ko se bodo sprostila sredstva iz stanovanjske varčevalne sheme prišlo do kaosa, saj brez zasebne pobude ne more biti dovolj stanovanj. Kriv jasno ne bo nihče, oziroma kriva bo država, kot bi bila neka abstraktna tvorba, ne pa konkretni posamezniki. Mestna oblast bo s svojimi sateliti še naprej javni interes podrejala zasebnemu, povprečen državljan ne bo mogel graditi, mladi ne bodo mogli do stanovanj, cene stanovanj bodo astronomske, nekvalitetne nepremičnine, ki se gradijo danes, pa bodo okolje obremenjevale še desetletja.

Sedanje stanje je v marsičem slabše od socializma, saj je utvara demokracije, pravne države in tržne ekonomije. Krepi položaj nesposobnih in pokvarjenih v sistemu, ki ga za razliko od prejšnjega ni mogoče zamenjati. Nehote se nam vsiljuje primerjava z afriškimi državami v post-kolonialni dobi.

Po »zmagi« nad komunistom Obotejem je Idi Amin na ključna mesta v politiki in gospodarstvu postavil nepismene pripadnike svojega (in »koalicijskega«) plemena, ki so postali direktorji tovarn, ministri itd. Kasneje je Amin izgnal vse Azijce, nosilce malega gospodarstva, njihove trgovine in delavnice pa so pripadle tistim, ki so prvi pritekli tja. Ekonomija je v tej tranziciji propadala, vlada pa za financiranje aparata prodajala vse kar je mogla. Ko ni bilo več česa prodati je Amin zbežal v tujino, Uganda pa je padla v kaos, ki traja še danes.

Morda smo Slovenci po osamosvojitvi transparentno demokracijo in tržno gospodarstvo iluzorno pričakovali prehitro in zmotno verjeli, da bo oblast vzpostavila mehanizme, ki bi pospešili tranzicijo. Morda se sedanji nomenklaturi zdi, da jo bo zgodovina pozitivno sodila zaradi dosežkov pri nastanku nove države ne glede na kasnejše napake, morda se jim zdi, da si zaradi državotvornosti zaslužijo dosmrtno moč, denar in imuniteto.

Vsekakor »navadni ljudje« že nekaj let samo statično opazujemo kako se napredek ustavlja in logično je, da smo postali apolitični in nezaupljivi do oblasti. Dojeli smo, da je državni aparat papirnati tiger, državni uslužbenci pa družbeni paraziti, ki imajo brez ustvarjanja nove vrednosti edini zagotovljena delovna mesta in plače. V tržnih razmerah je to ogromen privilegij in vsaka oblika korupcije ali zlorabe oblasti je sramotna.

Žal smo poleg oblasti, ki se ni uspela niti ločiti na zakonodajno in izvršno, na izpitu iz demokracije padli vsi, ki bi lahko, ali morali ukrepati po svoji vesti, ne le izključno v skladu s pooblastili in kratkoročnimi interesi; civilna družba, t.i. razumniki, mediji, stroka, opozicija, policija, tožilstvo, sodstvo, juristi, ombudsman…

Edine prave spremembe lahko sedaj prinese glasna družba, kritični mediji in vzpostavitev zakonodaje, ki ne bo odprta za različne interpretacije kot abstraktno umetniško delo. Karkoli si že mislimo o mednarodni skupnosti ali EU, dejstvo je, da nam ponujajo brezplačno, neobvezujočo pomoč pri oblikovanju zakonodaje in boju proti korupciji, ker so se drugi že srečali z enakimi problemi kot mi. In brez izjeme poudarjajo pomen dviga zavesti o naravi države (oblasti) in o nujnosti državljanske pobude, ki je najbolj učinkovit pospeševalec tranzicije.

Zakonske spremembe, spoštovanje zakonov s strani državnih uradnikov, ustrezne sankcije v nasprotnem primeru, politični in javni pritisk z vseh strani na nosilce funkcij za vzpostavitev nadzora in preglednost delovanja, glede na sedanje stanje je vse to več kot očitno nujno za dejansko demokracijo in tržno ekonomijo.

Prejemniki tega pisma!, ne glede na svoje osebne pravno-formalne pristojnosti, kot strokovnjak, politik, novinar…, neposredno izvoljeni ali nastavljeni predstavnik ljudstva, ki si obstoječega stanja ne želi, imate moralno obveznost, da se oglasite in storite vse kar je v vaši moči, da do teh sprememb pride!

Kaj namreč pomaga varuh človekovih pravic (?), če v primeru kršitev le-teh s strani MOL-a vpraša MOL za pojasnilo? En oddelek MOL-a vpraša drugega, oz. MOL vpraša samega sebe, dobi odgovor, da je vse v skladu z zakonom, to posreduje varuhu, ki v luči »zakonitosti« zaključi postopek.

V Nigeriji so na smrt s kamenjanjem obsodili žensko, ki je zanosila po ločitvi. Taka kazen je v skladu z nigerijsko zakonodajo in ima tudi podporo ljudi, vendar zakonitosti ne moremo enačiti s spoštovanjem univerzalnih človekovih pravic. Področje dela ombudsmana ni ugotavljanje zakonitosti, temveč izljučno (ne)spoštovanje človekovih pravic.

In tudi v primerih, ko varuh ugotovi, da je prišlo do kršenja, je vse kar stori to, da kršitve zabeleži v svoje letno poročilo. Vendar s tem ni popravljena nobena krivica in vrnjena nobena pravica. Svetuje nam odprto pismo državnim organom. Očitno meni, da bo več zaleglo. Morda je nesporazum že v samem začetku. Morda ljudje narobe razumemo besedo varuh in, da naj bi varuh človekovih pravic varoval pred kršitvami teh pravic. Kot kaže lahko varuh kršitve in krivice samo popiše in torej ni varuh, marveč zapisnikar.

Sam sem v zadnjem letu osebno doživel delovanje korumpirane in/ali nesposobne lokalne oblasti s kršenjem človekovih pravic v več primerih. V tem času sem zaradi tega izgubil tako premoženje kot zdravje in ugotovil, da moji primer niso osamljeni, marveč je to kar se mi je zgodilo simptomatično za MO Ljubljana:

Na Grbi sem želel namesto stare hiše z dvoriščem zgraditi blok z osmimi stanovanji, ki bi jih ponudil 25% ceneje kot stanejo bistveno manj kakovostni objekti. Po dveh letih postopkov in stroškov sem končno pridobil pravnomočno (!) gradbeno dovoljenje in začel z gradnjo. Žal pa nisem vedel, da sem s svojim projektom nehote posegel v »podjetniški« interes pooblaščenega mestnega odvetnika Mira S., ki je kupil sosednje zemljišče namenjeno otroškemu vrtcu, z namenom, da pri svojem klientu MOL-u doseže spremembo namembnosti v gosto stanovanjsko zidavo in parcelo proda za petkratno vrednost, ne da bi sploh kaj zgradil.

Pokazalo se je, da zakon in pravnomočnost ne pomenita nič. Ker sem bil tudi sam med 280 prebivalci Grbe, ki se niso strinjali, da namesto vrtca nastane pet blokov, mi je g. odvetnik ustavljal gradnjo in, da bi prenehal z neupravičenim nagajanjem, od mene izsiljeval 100.000 DEM odškodnine (?!) ter soglasje mene in drugih stanovalcev k spremembi, ki bi mu prinesla skoraj milijon mark zaslužka na račun sosedov in otrok.

Če ne bom pristal, »me bodo zmleli in uničili«, kar jim je v glavnem tudi uspelo, ker na izsiljevanja nisem pristal. Objekt smo kljub temu s skrajnimi mukami in finančno katastrofo dokončali, na koncu pa je g. odvetnik uspel doseči, da so objektu, ki je bil zapisniško tehnično ustrezen, konec novembra odklapljali plin, ker je klient g. odvetnika tudi del mestnega Holdinga, ki je dobavitelj plina. Splet okoliščin je direktorja Energetike končno prepričal, da je nehal z nezakonitimi odklopi plina tik preden bi mraz zgradbo uničil. Uporabnega dovoljenja ni.

Ker sem bil zaradi cirkusa na Grbi prisiljen prodati športni center, edini vir zaslužka, sem kupil parcelo ob Koseškem bajerju, da bi tam kasneje postavil nov fitness. Med »sporom« z Mirom S. mi je uslužbenka MOL-a namignila, da utegnem imeti težave tudi v Kosezah, če se ne bom uklonil »višjim interesom«.

In glej zlomka, »strokovna razpisna komisija« MOL-a brez zakonskih pooblastil je določila, da lahko na svoji parceli namesto z zakonom dovoljenega športno-rekreacijskega centra 1.880 kv. m. zgradim mlečno restavracijo ali čolnarno v izmeri 154 kv. m. Najbrž ni potrebna posebna razlaga kaj to pomeni za vrednost posesti in projekt. S spremembo namembnosti se mi je zgodilo enako kot Miru S., samo da meni v minus, oboje pa je bodisi nezakonito, ali pa v tistem sivem področju interpretacije zakonov, kjer naj bi nastopila etika.

Slednja za Mira S. in MOL seveda nikoli ni bila ovira. Na Grbi je vrtec predviden in potreben že leta in ravno zavoljo tega na MOL-u tega zemljišča niso hoteli prodati stanovalcem soseske. Ko pa je prišel z enakim vprašanjem Miro S. se je parcelo naenkrat dalo kupiti in ne samo to, naenkrat so strokovne službe presodile, da tudi vrtec ni več potreben, in da ni nobene ovire za nastanek petih blokov. Na t.i. javni razgrnitvi spremembe, kar je v praksi mini oglas v Delu z vsebino v birokratščini in dve uri tedensko, kjer je na MOL-u prisoten nekdo z načrti, je 280 stanovalcev Grbe s svojimi podpisi protestiralo proti temu, da jim pred nosom zgradijo bloke, ki bodo ljudem zakrili sonce in odvzeli vrtec, čeprav je letos za 380 otrok zmanjkalo predšolske vzgoje.

Vendar, kaj pomeni glas mejašev in prebivalcev proti »stroki«? »Stroka« je ugotovila, da je vse v redu, vse je zakonito, vrtec in sonce je odveč, to so povedali tudi varuhu človekovih pravic in kaj sploh še hočejo ti ljudje. Med vrsticami bi se morda dalo razumeti, da je itak gradnja še daleč, in da gre v tem trenutku samo za preprosto spremembo za g. Mira S., ki mu pač ne more propasti zemljiška špekulacija v igri hitri prsti.

Najbolj poučen pa je primer Hrušice. Dvorni graditelji MOL-a, firma ZIL d.d., katere direktor je poslovni partner načelnika za urbanizem (ki je v kazenskem postopku), je na Hrušici uspela dobiti gradbeno dovoljenje za zidavo blokov brez urejene dovozne poti, kar je sicer eden osnovnih pogojev za gradnjo, ker morata tudi ZIL in MOL spoštovati zakone gravitacije. Z inšpekcijo so še nekako uredili, vendar je postala dovozna pot fizikalna nujnost. S sebi lastno iznajdljivostjo je začel ZIL svojo dovozno pot graditi na zasebni zemlji sosedov mejašev, med katerimi je tudi moj brat. Enostavno so prišli z bagrom na tujo posest graditi svojo dovozno pot. Ko so lastniki začudeno gledali in se potem postavili na svoje zemljišče, da bi preprečili vandalizem je v pičlih treh minutah prišla policija, grobo vklenila lastnike posesti in jih brez pojasnila več ur zadrževala na postaji, da je lahko ZIL medtem uredil svoj problem.

Ta primer je kasneje zabeležil celo »varuh«, med mediji, ki so bili prisotni na kraju dogodka pa je o novem konceptu zasebne lastnine poročala samo Mladina. POP TV je s svojimi kamerami ostal nem.

Ko sem se kasneje pogovarjal z novinarji sem ugotovil, da ima ZIL nenavadno velik vpliv na neodvisne medije. Prispevek, ki ga je za POP pripravil Borut Meško, v katerem je načelnik oddelka za urbanizem priznal, da je v korist ZIL-a storil kaznivo dejanje, je naletel na cenzuro in bil objavljen samo v krajši obliki brez ključnih elementov. Toda medijska cenzura ni omejena samo na komercialo; celo na nacionalki je moral prispevek, ki se je delno dotikal ZIL-a najprej v odobritev k njim in je bil na pritisk novinarja objavljen šele mesece kasneje.

Delovanje Mestne Občine, ZIL-a, pooblaščenega odvetnika mestne občine Miroslava Senice, je potrebno postaviti v kontekst navadnega človeka, ki se odloči za lastno gradnjo. Na svoji poti se bo soočil z izredno dolgotrajnim, nepotrebno kompleksnim in dragim postopkom pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj ter naletel na številne, skoraj nepremostljive ovire, ki jih MOL postavlja neodvisnim graditeljem.

Ne gre samo za to, da od trenutka nakupa zemljišča pa do začetka del poteče vsaj nekaj let, kar je sicer glavni problem za finančno investicijo, zgodi se lahko, da bo MOL po nakupu posesti s komisijo spremenil namembnost in vrednost zemljišča kljub jasnim zakonskim določilom. Pri tem MOL ne obvesti in še manj vpraša lastnika kaj si misli o spremembi, ki mu bo uničila življenje.

Najbrž ni treba posebej omenjati, da je poseg možen in pogost tudi v nasprotno smer, tako da se vrednost zemljišča samo s spremembo PUP-a poveča za vsaj 5-krat, kot v primeru pooblaščenega odvetnika Mira S., niti tega, da takšen način urbanističnega načrtovanja in urejanja prostora uničuje podjetja in odvrača druge potencialne investitorje, siromaši gospodarstvo in povečuje brezposelnost.

Če bo Slovenija še naprej nadaljevala s križanjem liberalnega kapitalizma z neo-komunistično nomenklaturo, bom sam na žalost moral iskati srečo drugje in prepričan sem, da bodo enako storili tudi mnogi drugi..

Slovenija je imela lani mednarodno oceno percepcije korupcije po Transparency Int'l 5.2, slabše kot Botswana(!), Namibija, Madžarska in Tunizija, le malo bolje kot Jordanija. Če ima država oceno pod 5.0 velja za »banana-republiko«. Letošnji podatki pa kažejo presenetljivi dvig na sicer še vedno slabih 6.0, vendar analiza pokaže, da so letos svoje ocene dodali še trije novi »opazovalci«, katerih ocene so segale celo do fantastičnih 8.9, kar bi nas npr. uvrstilo pred Luksemburg. Ker je skupna ocena povprečje vseh ocen je videti, ko da so dva ali trije domači »analitiki« namerno podali povsem nerealno oceno, da bi se prikazalo izboljšanje. Razlika med najnižjo (4.7) in najvišjo oceno (8.9) je namreč abnormalna in kaže, da je politiki v bizantinskem slogu (podpišemo vse) še enkrat uspelo domačo in mednarodno skupnost prepeljati dehidrirano čez vodo

Te ocene so zelo pomembne in tudi eden od kriterijev za finančne naložbe in pomoč Svetovne Banke (World Bank), Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovnega trgovinske organizacije (WTO). Kdo bo vlagal ali posojal korumpirani državi brez svobodnega podjetništva. Kdo bo dajal denar, da potem konča v Švici?

Tudi Edi Kreis, direktor Yulona, sicer pa »monitor« Evropskega združenja industrijalcev in delodajalcev (UNICE) v intervjuju za Mag ugotavlja, da je glavna ovira za vlaganja iz EU prav tako oblast na lokalni ravni. Nejasnost zakonov, nepreglednost, nepredvidljivost in počasnost postopkov so tisti dejavniki, ki zavirajo vlaganja in ustvarjanje novih delovnih mest.

Finančne investicije in gradbeništvo niso umetna obrt, so strateške panoge, kjer so razmere tržnega gospodarstva še posebej nujne. Poleg tega nam arhitektura oblikuje življenjski prostor in s posledicami današnjih projektov bodo morale živeti še naslednje generacije.

Ob vsem tem ne čudi, da stroka arhitektov, urbanistov še nima svoje zbornice, čeprav imajo svojo zbornico celo komunalci. Arhitekti so samo sekcija pri Inženirski zbornici, kot kakšni ključavničarji in tudi tukaj zaostajamo za drugimi državami. V pismu Državnemu svetu poudarjajo, da »stroka še nikoli ni bila tako degradirana, sedanje stanje pa je divja liberalizacija, kjer interes posameznika povsem prevladuje nad javnim interesom«.

Koliko mesto s takimi in drugačnimi špekulacijami izgublja? Na stanovanjskem področju imamo po izjavah ekspertov tržno motnjo (kakšen izraz za monopol), špekulacije z zemljišči pa še bolj dvigujejo prenapihnjene cene nepremičnin. Zato ne čudi poročilo Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), ki ugotavlja, da je na padec gospodarske rasti vplivalo zlasti zmanjšanje naložb v stanovanjsko gradnjo.

Ali je možno, da je gradbena elita z Viko P. na čelu narobe razumela prostozidarstvo in misli, da lahko tisti, ki sedijo v časnih ložah prosto zidajo, vsem drugim pa to onemogočajo? Osnovno načelo framasonstva je svoboda, bratstvo in enakost, ne pa bogatenje peščice pokvarjenih in nesposobnih na račun ostalih.

Kot kaže odloki in zakoni včasih ne pomenijo nič. Lahko imaš pravnomočno dovoljenje, lahko imaš dovoljeno s prostorsko ureditvenimi pogoji (PUP), pa ne smeš, drugemu je lahko zakonsko prepovedano, pa sme. Kdo in kako naj razume in sprejme aroganco in ignoranco te mestne oblasti?



Ljubljana, 05.09.2002


Harry P., meščan Ljubljane


P.S.
Sicer pa smo Slovenci fantastično poučeni o finančnih težavah Amerike, o korupciji v Argentini in zaskrbljeni nad medijsko cenzuro v Afganistanu.

Zame in za mnoge druge: déja vu.

Problem je v neizobraženosti in ozkotirnosti tipičnega Slovenca. Za oboje je 70 let budno skrbela Partija. Generatorji proizvodnje ovc? Strogo izbrani šolski ravnatelji, učni program in najhujša možna scena novinarskih pohabljencev, zvestih partijskih oprod.

[kenguru72]
Zanima me kaj bi Steinbuch in Toplakova rekla, ko bi jim revolucionarji držali nož na vratu in rekli tudi vi ste prispevali k temu, da je Slovenija tam kot je. Ali bi bili še vedno za revolucijo.

Ponečedila bi se, v trenutku soočenja z resnico.

Obeh ideoloških fanatizmov...

Ju lahko prosim poimenujete in definirate, gospod vseglih? Predvsem zato, ker bojda oba izvirata iz ene in edine krvave partije (uvod članka)?

butasto je brati komentarje poveličevanja domobranstva, kjer se je pozivalo in izvajalo morijo proti židovskemu boljševizmu (že to, da smo država, ki je na planetu - več torej od same Nemčije - izvedla najbolj temeljiti pokol svojekga judovskega prebivalstva bi moral vsakemu, ki se ima za človeka zapreti usta).. bebavao je, da danes ne razumemo časa in prostora veleizdaje in revolucije pod krinko osvobodilnega boja, da ne razumemo zločina pobijanja ameriških in britanskih letalcev s strani protiboljševikov (četniki, ustaši, domobranci in ostali veleizdajalci, kar nesporno so bili) in, da ne razumemo vse gnusnosti povojnih pobojev,.
še bolj za bruhati je, da ne razumemo, da avtor kolumne govori o lustraciji v smislu ven iz politike tisti, ki ste imeli v lasti rdečo knjižico Kp SFRJ (da, da Janša, Brejc, Brezigar, Bavčar, Jerovšek, Rupel, Tanko,.. da da Pahor, kučan, janković.. se mi res ne da več) ali še bolje, lustracijo, ki ne bi privedla do kriminala neupravičene denacionalizacije z revolucionarnim revanšizmom, privatizacije na krilih pajdaškega kapitalizma,..tudi to se mi ne da več..
Avtor je pač eden, skoraj edini (še kakšen miha mazzini se najde, ki je ravno tako izumirajoča vrsta), ki sam razume, kaj bi naj bila moderna pravna, demokratična država z učinkovitim vodenjem na vseh ravneh, vključno z na kapitalističnih načelih temelječim gospodarstvom,.. ampak to povedeati ideološko slepim? ni šans. povedati devet milijardni množici, da so na prenaseljenem planetu v sistemu razploda, ki dobesedno žre in kolje .. raje nazaj v zgodovino k nonotom,.. tam so baje korenine vse nespameti današnje propagande baby booma za nadaljevanje,.. tudi to se mi več ne da. ideološko slepi so zmagali.

Teza,ki sem jo že večkrat ponovil in je vse bolj aktualna je ali nemara najboljše SLo pač priklučiti A ali pa razdeliti na dva dela med A in I.Kajti stanje tako kot je nevzdržno,in vse bolj je jasno ,da je socializem iz Slovencev naredil opravilno(državotvorno) nesposobne ljudi torej je edini način ,da se pravimo v red pač tuja komanda in palica.Žal je ta resnica vse bolj aktualna in potrebna.Kajti ,če se to nebo zgodilo bomo postali EU neandrtalci napumpani s socializmom in popolnoma uničeno državo in narodom.

Odgovor, zakaj ne naredimo ničesar, je v zadnjem stavku. Če zahtevamo zamenjavo vlade, kaj bomo pa pridobili? Politiki so nepošteni.
Očitno je še najmanj nepošten Janša, zato si tako zelo prizadevajo zliti gnojnico nanj. 32000! Lepo vas prosim! Nihče pa se več ne spotakne ob 2,5 milijona, katerih porekla Janković ni mogel dokazati. In? Potem pa pride Mišič in sede na čelo Luke Koper, za kar bo dobil vsaj odpravnino, če že ne bo imel prilike kaj zafurati. Pa lahko kaj naredimo? Ne moremo. Zakaj bi se potem šli vstajo?!

[rosom]
> [ljub
>
> Vse dobre stvari so tri pravijo, jaz pravim večinoma na sredini. Težišče ni ne na začetku palice, ne na koncu, temveč vedno na sredini.

Ne vedno.Odvisno od debeline z ene do druge strani palice :))
Pozdrav.

Točno to sem hotela še napisati, a se mi ni dalo, ker nisem našla pravih besed.
A ne pozabi, da tanka palica bolj boli kot debela.

Pozdrav, plus

Partija se je razmnožila v več manjših partij, ki so danes vse po vrsti odgovorne za stanje stvari v Sloveniji, zato je njihovo preusmerjanje pozornosti z bistvenih vprašanj tolikanj bolj očitno.....


Steinbuch, s takim vsegliharskim pisanjem ste se sami postavili v vrsto odgovornih za stanje stvari v Sloveniji. A sugerirate ljudem, da vse stranke vodi bivša partija, da so vsi isti? Kar delate, je velika napaka.


Paradoks ne bi mogel biti večji: tako rekoč vsi, ki se imamo za avtonomne posameznike in zavračamo čredni nagon obeh ideoloških fanatizmov, se strinjamo, da je aktualno stanje stvari v Sloveniji nevzdržno, nesprejemljivo in da mora priti do temeljite, v nekem smislu celo....

Ni problem v fanatikih. V Sloveniji je problem v tem, da je ideološki komunizem še vedno institucioniran na državni ravni in podsistemih. In ta je resnično tisti, ki ima v Sloveniji realno (kar absolutno) moč in vpliv na vseh področjih družbe, ki potem preko dominantnih svojih medijev dnevno pita narod z domobranci, ki da hočejo uničili Slovenijo. Pa so jih komunisti na oblasti po vojni množično pobili. Teh se bojte, nabija še danes komunistična oblast, da zakrije svoje rabote in preusmerja pozornost volilcev. In posledično komunisti tako uspešno zakrivajo, da so in so bili oni tisti, ki so dejansko ves čas uničevali in uničili Slovenijo.
Kljub temu, da imajo komunisti v Sloveniji prevladujočo moč obvladovanja družbe,se bojijo najštevilčnejše stranke SDS in njenega vodjo Janše. Zato njega in stranko komunistični vsi dominantni mediji v Sloveniji dnevno napadajo, smešijo in obtožujejo kriminalnih dejanj in zmerjajo s fašizmom. Da narod ne bi začel misliti po svoje, nam vsi dominantni mediji v Sloveniji vsak dan lažnivo dopovedujejo in sugerirajo "nevarno" povezanost SDS in še posebej Janše s fašizmom in domobranstvom. Ki so ju partizani premagali in uničili v veličastni borbi za svobodo naroda, kot učijo otroke v šoli in pišejo v učbenikih, a ne?
Komunisti so že med vojno ljudi, ki niso bili za komuniste, proglasili za fašiste, domobrance in izdajalce in sodelavce okupatorja, in si tako uzorpirali pravico, da takšne (ne)osebe pobijejo kot neljudi.
Steinbuch je tudi eden od tistih številnih novinarjev, ki zavedno ali nezavedno (je vseeno) s svojim vsegliharskim pisanjem podpira prenovljene komuniste na večni oblasti in zavaja bralce Financ.
Steinbuch, jalovo je iskati napredek na laži, in ni možna svobodna izbira na medijski laži.

Oh, kako se motiš.
Rakov bolnik mora samo spremeniti način razmišljanja, prehrano in globoko zadihati (seveda na svežem in čistem zraku), pa se vse drugo razreši samo po sebi.

Dva komunistična trobila v tem časopisu bi rada imela novo revolucijo, a dobro vesta, da se še prva ni končala. Slovenija je že leta v izrednih razmerah, in če bomo poslušali bolehne ravolucionarne novinarje okužene z virusom HIV (hišnik in vladanje) bomo še leta ostali v inkubacijski dobi.

Takoj, ko se okoženosti zave še EU, gremo pa v karanteno.

Takrat bo hudo.

"Da spremenite po naravi dobrega psa v zlobnega, je samo en način, ki pa je nezgrešljiv. Priklene se ga, zapre se ga, grozi se mu, tepe se ga brez razloga, daje se mu malo jesti, nikoli se mu ne govori. Zapomnite si, to je dobra šola. Isti način je mogoče v nekaterih primerih uporabiti pri ljudstvu ali skupini ljudstev, prav nič se ne spremeni, ali je eno ali jih je več. Tudi pri tem je samo en način, inačic ni. Zmerja se jih. Grozi se jim. Zapira se jih. Pretvarja se, da jih nima za ljudi. O tem se govori javno in oholo. Prisili se jih, da mislijo, kako samo čakamo ugodne priložnosti, da bi planili nadnje. Tega pa se seveda ne stori, razume se, glede tega smo prevelike reve. Bistveno je , da se razdražijo. Da nas sumničijo, da nas sovražijo. Prisiliti jih, da postanejo zlobna sama do sebe, jasno, sama do sebe in do svojih ljudi. Sumničenja, more, nevrastenija, povsod sovražnik, vznemirjena policija, nobenih novic, nobenih knjig, žrtve vedno danes in bolje vedno jutri. Za vsako ceno je treba preprečiti, da bi komaj deloma postalo danes. Za koliko časa? Petdeset let, sto, dvesto, tisoč, toliko, kolikor jih je treba.
Toda huje je tisto, kar bo prišlo, pa nihče tega noče verjeti, niti ljudje, ki jih cenim. Posrečilo se jim je, da so nam podarili namišljeno revolucijo. Čudovito so nas potegnili, vse skupaj: vse, nazadnjake, širokopotezne reformatorje, nemirneže, sadiste. Bogatim zagotavljajo premoženje, pacifistom mir, boječnežem red, naprednjakom socialnost, sentimentalnim dušam pa lepe ideje. Namišljena revolucija je čudovita potegavščina za ljudstvo, kakršno je naše – z zmedenimi idejami. Ljudje se počutijo mirni." (Guido Piovene: Furije)

Degeneriran narod lahko proizvede le ljudi brez hrbtenice s kompleksom manjvrednosti.

Ne gre predvsem za psihični učinek katastrof, ki jih spremljajo, marveč gre za smer in smisel teh velikih dogodkov, ki polagoma ustvarjajo na našem planetu tak položaj, v kakršnem vse to dogajanje bolj in bolj navzema značaj državljanske vojne in duhovnega stanja, ki tako vojno spremlja in za katero so značilne fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost in groba okrutnost, ki iz svojega sektorja neodjenljivo prodirajo in vdirajo v moralni svet posameznikov.

Vidmar je torej zavestno sodeloval v državljanski vojni.

na koncu revolucije med glavnimi igralci ni ostal niti eden, ki ne bi bil obtožen ali vsaj osumljen korupcije, goljufije in dvoličnosti...

Torej bomo na naslednjih volitvah izbirali med manjšimi in večjimi lopovi. Kar ne bo težko, slovenci so narod lopovov in lažnjivcev, tako da je veliko tega na izbiro komu dat glas.

[ana1848]
Očitno je še najmanj nepošten Janša,

Tudi če to drži (v kar sicer dvomim), je še vedno nepošten.

Za politično lustracijo je vsaj prepozno - nekakšna ekonomska se počasi le dogaja, spodbuja se miselna revolucija oz. preporod (pohvalno). Se pa, kot vedno, odvija splošna družbena preobrazba in razvoj (evolucija), ki zanesljivo pometa tudi s preživetimi ideološkimi vzorci in prenapetimi častilci.
Za obstoj države me ne skrbi (oboleli za lokalpatriotitisom ne dajo niti svoje, pa magari še tako zapufane občine..) je pa vprašanje, kakšna bo.

Zakaj noben ne protestira? In zakaj protestirajo samo nekateri- manjšina?
Enostavno. Ker ne vedo, kaj bi lahko bila alternativa. Zakaj ne vedo? Prvo, funkcionalna nepismenost in nerazčiščeni pojmi kaj hoče nek posameznik ( seveda poleg proscheja in vile, ane, proletarci in malomeščani nasprotujejo sistemu iz zavisti, zgodovinski fakt, boli njih za javno dobro, javno dobro jih zanima le pri delitvi javnega dobra, ker vedo da niso sposobni za nič drugega)) )
In drugo- medijska blokada in nesposobnost demokratičnega zbiranja in debatiranja in to v času interneta.Nimajo časa.
zato, vi nid tajm, ane.
Voodoodktor

[lua]
Problem je v neizobraženosti in ozkotirnosti tipičnega Slovenca. Za oboje je 70 let budno skrbela Partija. Generatorji proizvodnje ovc? Strogo izbrani šolski ravnatelji, učni program in najhujša možna scena novinarskih pohabljencev, zvestih partijskih oprod.

Rekel bi, da je problem nerazgledanost tako visoko izobraženih kot manj izobraženih ljudi, ki verjamejo zapisom levičarskih trobil in njihovi propagandi. Tudi manj izobraženi so lahko razgledani in vedo kaj je prav in kaj je narobe.

[beriberi]
Zakaj noben ne protestira? In zakaj protestirajo samo nekateri- manjšina?
Enostavno. Ker ne vedo, kaj bi lahko bila alternativa. Zakaj ne vedo?

Dragi Voodoodktor,
če kdo desetletja hodi v napačno smer in zaide s poti v močvirje, potem je prva odrešilna stvar da se najprej ustavi in potem obrne za pol kroga. Ampak obrat za pol kroga je revolucionarna sprememba potovanja, horizont in pogled se popolnoma spremenita, kot vidimo pa veliko ljudi strese že samo ko slišijo to bogokletno omenjanje kakšnih revolucij. Takoj za vogalom vidijo boljševike in hude jame. Istočasno pa trdno verjamejo, da so komunisti itak na oblasti in tudi za zaveso, menda ne bodo delali revolucije proti samemu sebi ...

Kar se tiče alternativ imaš popolnoma prav. Pri nas je vseeno kakšne barve je vlada, vsi so ujetniki istih zgrešenih vzorcev. Nihče še ni pokazal kaj šele izvedel kakšne resne alternative.

Bolni otroci revolucije žrejo svoje otroke.

Če želiš, lahko do konca življenja neprizadeto in surovo teptaš bolečino bližnjega. Za tako brezčutnost moraš biti nekoliko omejen v razmišljanju. Jaz nisem.