Bo treba odpreti še eno bolnišnico za Steinbucha

Levičarji-desničarji, termini , s katerimi naklepno manipulirajo (ker je v njihovem interesu, sic!) mnogi, tudi Steinbuch??!

Žiga Turk (petek, 21. marec 2014, Koordinatni sistem)
Morda je rešitev za Slovenijo v tem, da politični diskurz iz smeri levo-desno premaknemo v smer zrelo-nezrelo.
Le zakaj Žiga Turk ni sprejemljiv za staro gardo?

PS: Medijski delavci so nenavadna družbena skupina. O sebi mislijo, da so zelo odprti, napredni in kritični. A se njihova odprtost, naprednost in kritičnost hitro končajo, ko začnejo govoriti o svojem poklicu. Takrat postanejo zaprti, konservativni in slepo zazrti v preživeto novinarsko mitologijo, je prepričan britanski publicist, založnik in novinar Dan Hind.
Novinarje večinoma zanima samo to, kako bi še naprej obdržali službe ter ohranili privilegirano vlogo pri določanju in usmerjanju javnega mnenja.(zanimivo, zapis na Delo.si)

Bolje ne bi mogli opisati "naših" mainstream novinarjev!

In za ta komentar dobi plačilo?

Kolega danes praznujemo, ti pa sereš.

Zadava bi bila smešna,če Slovenija nebi bila ujetnica komunistov in njihovih zločincev,ki nikakor nočejo sprejeti tega kar je sprejel EU parlament,komunisti,fašisti,nacisti so zločinci,totalitarci in masovni kršilci človekovih pravic-in to je uradna svetovna zgodovina.
Ob tem pa je treba povedati ,da so komunisti(komunizem je bil večini Slovencev vsiljen) pobil 5X-20X ali več toliko Slovencev kot okupator in njegovi sodelavci ampak ne v imenu pravice ali resnične privrženosti okupatorju, ampak v imenu grabljenja tujega premoženja in vsiljevanja ideologije.
In kar je še najmanj smešno je ,da ljudje in njihovi potomci in vajenci,ki so počeli vse te grozote veljajo za heroje,navkljub zločinom,uničenju(ekonomkem) tako Juge kot danes Slovenije in smo še karnaprej ujetniki njihovih laži,prevar in bolne želje po popolni oblast in komunističnih idejah.
Če hočemo spravo morajo zločinci(magari na simbolni ravni) biti obsojeni in razglašeni za to kar so ,morajo biti odvzeti vsi privilegiji ,pa naj bodo to levi ali desni.
Narod pa se bo moral sprijazniti in seči v roke in si priznati ,da so bili zavedeni in ,da so vsi trije veliki "izmi" pač zlo ,ki se nesme nikoli več ponoviti in ga moramo skupaj preprečevati.
Mrtvim pa je treba ne glede na kateri strani so padli postaviti dostojne grobove in pokazati,da smo civilizirani ne barbari.
Težava Steinbucha je v tem ,da noče razumeti ,da komunisti nikoli mirnim potem nebodo odstopili od korit,vzvodov oblasti in moči ,ki so si jo prigrabili v 70 letih.
Je pa žalostno to ,da nam morajo tujci postavljati zglede kako se vrši sprava(kar je še en dokaz ,da si Slovenci ne znamo vladati sami in rabimo Evroske razvite narode ,da nas vodijo) in kar je ob postavitvi še posebej zbodlo v oči svetovno javnost je to ,da tisti najbolj krvavih rok in njihovi pristaši najbolj trmnasto nasprotujejo spravi in slovenske naslednje generacije tiščijo v nesrečo.
Skratka Slovenska levica se nemore sprijazniti z uradno svetovno zgodovino ,ki si je enotna ,da so vsi trije "izmi" enako zlo in zločinstvo ,ki ga je treba zatreti z vsemi sredstvi in skuša na vsak način potvoriti svetovno zgodovino,pri tem pa ji je kaj malo mar usode države in naroda.

Zaključek,zadnji odstavek,mi je všeč. Ostalo pa je bolj po pravilu "vsi so enaki".Po tistem pravilu,ki so si ga izmislili kot ravnotežje svojim grehom.Verbalnih spopadov med komunisti in antikomunisti ni bilo,dokler se niso pričeli kazati določeni obrisi resnice in,ko je Slovenija morala priznati tudi stvari,ki jih je tajila do osamosvojitve.In dokler se niso prvi ojunačili in napisali kakšno knjigo o dogodkih do leta 1945.In tisti,ki so oporekali komunistom niso bili antikomunisti,bili so ljudje,ki so se rešili strahu pred členi KZ iz Bavconove šole (npr.133.čl)in so v svojem življenju obrnili tudi kakšen list v kateri od knjig,ki se ni imenovala "Čitanka za nižje razrede". Vsak pogovor na to temo je še vedno težak in hitro postane neprijeten,če ne celo vroč. Vse bi bilo lahko že davno stvar zgodovine,ČE NE BI zgodovine tako izmaličili. Res je to,da zgodovino pišejo zmagovalci,na žalost so jo pri nas pisali ponarejevalci.In to po naročilu partije. Dokler bo vsaka beseda ali vsako dejanje,ki ni v skladu s partijsko zgodovino, doživelo agresivne napade raznih oblik, ne bo možno v naslednjem desetletju dovolj spremeniti na tem področju.

Samo zaradi zadnjega stavka se je ta vsegliharski tekst splačalo prebrati do konca.

Lani sem bil na pogrebu, ki je bil nekakšna skromna uprizoritev sprave, saj je bil cerkven, ob duhovniku pa je strumno hodil in stal sivolas a čil praporščak.

Duhoven je iz dveh knjižic enolično prebiral nekaj tako predmoderno togega, da me je samo pogled na avtomobile in ozvočenje prepričal, da sem še vedno v tem stoletju. Ko je bral "daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo," sem si zaželel, da bi zazvonila zvonova 1 in 2, pred nas pa bi z neba padli štruca kruha in božja menica za poplačilo dolgov.

Borčevski praporščak je imel čez palec okrog 80 let. To pomeni, da je bil spomladi leta 1945 star kvečjemu toliko, da bi bil danes v zadnji triadi osnovne šole in skoraj zagotovo (razen v stripu Mirko i Slavko) ni mogel biti borec NOB. Potem sem pomislil, da to ni slabo, da tako mora biti, saj bo starih možakov z nekaj prostega časa vedno dovolj in bo tudi čez sto in dvesto let možno najti koga, ki bo lahko igral vlogo starega borca iz nespremenljivega scenarija, ki še ni dočakal režiserja, ki bi zadevo spremenil tako, da bi na pokopališki pesek postavil npr. dvajsetletnika v polni partizanski bojni opravi. To ne paše v borčevsko kostumografijo, ki so jo etablirali in zabetonirali v prejšnjem stoletju.

Tako čas neusmiljeno teče naprej, bog in borci pa na pogrebih ostajajo enako reprezentirani kot pred desetletji. Smrt fašizmu na veke vekov amen.

P.S.: Je morda kdo Mussomelija že vprašal, če imajo po ZDA vsakoletne komemoracije ob spomenikih ene in spomenikih druge strani iz državljanske vojne?

Dragi g. Steinbuch, a ni en mislec po imenu Cicero rekel nekako v stilu, da kdor ignorira zgodovino je na ravni otroka ?

P.s. Brez popravkov rdece zgodovine, a tistih utemljenih, mi ne bomo se 100 let napredovali....

Poslovim se in odidem iz velike sive stavbe, na kateri piše Psihiatrična klinika Polje, ne želim motiti, pravkar je začel kongres Pozitivne Slovenije. Oddelek so zaprli za javnost.

Na njej so pokrovitelji v tujem jeziku napisali nekaj o spominu, spoštovanju in mojih iracionalnih rojakih

Na tabli piše:

V spomin na žrtve totalitarnih režimov

Izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom
Izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod komunizmom
Izkazujemo čast vsem Slovencem, ki so iskali mir in se niso mogli izogniti vojni
Izkazujemo čast in slavimo pogum vseh Slovencev, ki se trudijo za narodno spravo
Slavimo vse Slovence, ki se borijo za ohranitev slovenske neodvisnosti in njene identitete
Slavimo pogum, sočutje in dostojanstvo slovenskega naroda.

Steinbuch kot vidimo ni opazil in zato ne komentira (levi-desni), kdo se je odkritja plošče udeležil, ZRELI ali NEZRELI?????!

Ponavadi berem tvoje članke z užitkom, tale se mi pa zdi malo zmeden. Kaj si pravzaprav želel s člankom povedati? Meni se debate med levimi in desnimi ne zdijo preveč smešne - že dolgo ne, ker posledice čutimo vsak dan. V odzadju je boj za oblast in nič druga. A si morda želel povedati, da si nevtralen? Tako kot Večerov novinar, ki je v današnji kolumni vehementno zatrdil, da je bil jugoslovanski komunizem nevtralen in ga ni moč tlačiti v isti koš kot sovjetskega z gulagi, tako kot je to storila EU s svojo resolucijo, kjer je obsodila vse 3 totalitarne režime. Mi smo pač face, da mirno rečemo, da je cela EU v zmoti. Saj, samo mi smo tako razsvetljeni, da nam je vse jasno. Bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Naj še omenim, da je novinar star toliko, da tega "nevtralnega komunizma" verjetno ni uspel skusiti na lastni koži kot nekateri, ampak je o njem slišal anekdotice skozi medije in šolanje. To je vsa beda naše realnosti. Zatiskanje oči pred resnico, objokovanje propadle države, ki si jo zagotovo ne želi nobena od naših sosed, pa je itak največja bedarija in dokazuje, da imamo spomin zlate ribice, ker drugače ne bi trapali takih neumnosti. Če smo se lahko kaj naučili iz zgodovine je to, da nobena vojna ni čista in da se običajno zločini dogajajo na obeh straneh. To, kar loči civilizirano družbo od totalitarne pa je odnos do teh stvari. Nikakor ne smemo ničesar pometati pod preprogo, ampak je treba stvari razčistiti, vendar se to v času naše generacije verjetno ne bo zgodilo. To, kar je naredil Mussomeli je vsekakor provokativno, vendar pa ni bil žaljiv do nikogar. Nastavil nam je ogledalo in seveda takoj smo mu vrgli bumerang, naj Američani najprej počistijo pred svojim pragom. Tega pregovora se seveda sami ne držimo. Pogrešam pa kritične novinarje, ki bi se uspeli dokopati do resnice in bi jo znali predstaviti tudi širši publiki, pri nas pa prevladuje oportunizem, saj večina novinarjev piše všečno svojim neposrednim ali posrednim šefom, s tem pa dolgoročno podaljšujejo našo agonijo, ker kot civilizirana demokratična družba nazadujemo, ter hkrati delajo škodo bodočim generacijam.

"We honor and grieve for all Slovenians who suffered under fascism and Nazism; We honor and grieve for all Slovenians who suffered under communism; We honor all Slovenians who sought peace and could not avoid war; We honor and celebrate those brave Slovenians who seek reconciliation; We celebrate all Slovenes who fight to preserve Slovenia's independence and identity; We celebrate the courage, compassion, and decency of the Slovenian people."

To zasluži prevod:
Častimo in žalujemo za vse Slovence, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom; Častimo in žalujemo za vse Slovence, ki so trpeli pod komunizmom: Častimo vse Slovence, ki so iskali mir in se niso mogli izogniti vojni; Častimo in slavimo vse tiste pogumne Slovence, ki si prizadevajo za spravo; Slavimo vse Slovence, ki se borijo za ohranitev neodvisne in samostojne Slovenije; Slavimo pogum, sočutje in dostojanstvo slovenskega naroda.

Vseglihar Steinbuch, kradejo in uničuje leva komunajzarska mafija zbrana okoli kučana, zemljariča, levih sindikatov, levega sodstva, levih medijev in f21 na temelju povojnih pobojev, konfiskacije premoženja in pranja možganov skozi levi šolski sistem. Proti naštetemu je sistem cerkve in pozicije osamosvojiteljev en zelo majčken košček, pa če se vsegliharji in levajzarji sprenevedate kolikor vam zapaše.

Kakšni dve borčevski organizaciji? ZZB NOB prejema od države milijone, za vsakim vogalom ima spomenik in vsak teden proslavo, njeni vodje pa po potrebi grozijo tudi predsedniku vlade, če ni na njihovi liniji in zbirajo oborožene skupine, da bi ga zrušili.

Ko si boš enkrat postavil izhodišče tja kjer so res centri moči in si v vrstni red postavil prioritete, boš tudi razmišljal malo bolje.

Ko bo enkrat bager zapeljel čez grobnico množičnih morilcev, drugi pa podrl ogabnega kidriča, ki zamrznjen kriči na mimoidoče človeške palčke, bodo tudi golobi mirno srali po svetu spodaj. Ker bo pomenilo, da so "zaslugarji" in rdeči mafijaši, ki nam vsak moment pokradejo tisoče, letno pa milijarde, na stranskem tiru in pred sodniki, ki jih obravnavajo po črki zakona. Ker bomo potem končno lahko enkrat gledali v prihodnost in razvoj.

Nič ne bo tako kot je opisano jih je vsak dan več borcev.

Potem se odpravi v sosednjo stavbo, razvpiti oddelek B, imenovan tudi Grahovo, kjer so pacientom pred kratkim prav tako postavili neko spominsko ploščo. Ustavi se pred njo in v slabi svetlobi, ki jo nanjo meče polna luna, počasi bere: »... s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.«

Potem salutira Titu, iz žepa previdno izvleče dinamit in prižge vžigalno vrvico.




........................ ha,ha,ha ........................... dobra prispodoba!včasih so spomenike v avstriji minirali!sedaj se bodo pa že v sloveniji teroristke šli!morali bi jih z zakonom prepovedati!

Korporacijska televizija (Pop TV/Time Warner) je nedavno raztrompetala nekakšne domobranske pokopališke podvige v neki zakotni vasi, za katero nisem še nikoli slišal. Sedaj se je na nek malo čuden način spravil spravarit še sam Mussomeli. Namreč, to da veleposlaništvo postavlja spominske plošče preminulim prebivalcem države gostiteljice na svojo ograjo ni ravno običajna diplomatska praksa.

Tu se je treba vsekakor vprašati zakaj to počne. Kakšne koristi imajo od tega ZDA? Kje je tu ameriški interes?

- Je razpihovanje spravnega konflikta divide et impera?

- Da bi se na pragu tretje svetovne vojne ukvarjali z drugo pač nima smisla. Je mogoče problem v tem, da se raje koljemo med sabo, kot da bi se klali s sovražnikom, ki nam ga določi Amerika?

- Gre za kake ideološke finte? Napis na tisti plošči enači fašizem in komunizem, to pa je (neo)liber(t)ajzarski propagandni nateg.

- Gre čisto enostavno za neumnost in nerazumevanje? Mussomeli je svojo javno diplomacijo dosedaj vozil dokaj spretno, a po tisti ponesrečeni izjavi o tem, da so nas 1991 premalo pobili, mora človek začeti premišljevati tudi v tej smeri.

ZADNJI BOREC VRŽE DOMOBRANSKI SPOMENIK V ZRAK.......zanimivo končan članek, vendar manjka v članku nekaj drugega........KAJ TOREJ MANJKA V RAZMIŠLJANJU NOVINARJA ?

Ni razmišljanja kaj dela " pravna država "........ZAKAJ ?

Zato, ker so zatajili mnogi. Kot prvo bedakom ni jasen pojem JAVNEGA KRAJA Zakaj ?

Zato, ker je sprenevedanje, da je zid-spomenik na zasebni parceli, ki je bila prej del asfaltnega igrišča.........več ko sprenevedanje, sploh če to izreče še bivši predsedni Ustavnega sodišča.

"Javni kraj je tudi kraj, ki sam po sebi nima značaja javnega kraja (privat parcela ), vendar je brez kakršnihkoli ovir viden iz javnega kraja."

PRIMER:

Na odprtem dvorišču ali pa na njivi ob šolskem igrišču dva spolno občujeta in potem trdita, da sta na svoji zemlji oz. parceli.......dejansko pa se prekršek izvaja pred očmi vseh, ki 2 metra stran hodijo po javni parceli npr. pločnik ali šolsko igrišče.

Res sem bil razoćaran kako globoko je zabredel v nestrokovnost bivši predsednik US na TV.

Še gradbeni vidik: gre za velik objekt, saj je velik del bivšega igrišča dvignjen od prejšnjega nivoja......zadeva stoji v samem centru Grahovega, v samem križišču in je velikih dimenzij.........glede na dimenzije zidu bi morali organi ukrepati, pa nič.

Zamočilo je kar nekaj organov...........od ozko strok institucij, do gradbene inšpekcije in tudi policije ter seveda UE glede dovoljenja za prireditev, ki vznemrja širši krog ljudi.

To je vredno posebnega članka........tako bolj steibuchovskega, ki se lepo bere kot še bolj strokovnega članka, ki bi razgalil bedo in nivo pravno-upravnega znanja.

Še nekaj bolj spošno zgodovinskega:

ALI JE RES SLOVENIJI POTREBNA TA SRAMOTA POVELIČEVANJA POMOŽNIH POLICIJSKIH SIL, KI SO BILE NAJPREJ V SLUŽBI ITALIJANOV ( MVAC ) IN POTEM POD KOMANDO SS-GENERALA ROESENERJA?

ŠE NEKAJ ZVEZI BORCEV IN OSTALIM:

Kak kilometer ali dva od Grahovega v smeri vasi RADLEK stoji dosti, dosti manj ugleden in mogočen spomenik , kjer piše da je posvečen 12 talcem ubitim avgusta 1942.

Torej več kot eno leto pred uničanjem postojanke pomožnih policijskih sil pod vodstvom zločinskega SS-a .

Kaj je žalostno, če se primerja oba spomenika:

Na skromnem spomeniku talcem sredi gozda, kjer so bili ustreljeni nič ne piše kdo so, niti kdo jih je izdal oz. dal na seznam.........vsak pameten pa ve, da seznamov nikoli niso delali Italijani sami........Slovenec je dajal Slovenca na seznam, ki je služil okupatorju, včasih pa celo sodeloval v strelskem vodu, skupaj z Italijani, kar je dokazano z najdenimi fotografijami.

Nemci so bili vsaj toliko redoljubni in dostojni, da si niso dovolili, da bi v strelskem vodu med uniformiranimi vojaki stali tudi s klobuki možaki.

Desettisoče Slovencev so na sezname za taborišča ( italijanska in potem nemška ) dali njihovi bratje Slovenci. Večina seznamov pa se je delala v župniščih LJ škofije ( VSA ČAST ŠTAJERSKIM IN PRIMORSKIM DUHOVNIKOM ) in belogardističnih in pozneje domobranskih postojankah. Desettisoče Slovencev, od otrok do starcev, je umrlo zaradi teh bratskih seznamov danih okupatorju, da je lažje naredil selekcijo.

In večina teh seznamov je bila pred uničenjem Grahovega,Namerno napišejo celo, da so jih ubili komunisti, kar je več kot smešno, saj je bilo v jeseni 43 v teh dveh brigadah bore malo komunistov.Kdor si zna predstavljati kaj naredi v hiši topovska in minometna granata iz neposredne bližine.....bilo jih pa je kar nekaj......se samo nasmehne, ko bere, da so živi zgoreli.....mnogo ožganih trupel je bilo brez rok ali nog, kar je vsakemu poznavalcu jasno, da so zgoreli mrtvi v bitki s premočnim orožjem partizanov, ker se niso hoteli predati.

Američani so v startu imeli "očete" domovine - Jeffersona, Washingtona, Franklina..., najmanj deset političnih voditeljev, ki so bili dobro izobraženi in so kot naraščaj evropskega razsvetljenstva proučevali zgodovino. Poznali so človeško zmotljivost, šibkost in pokvarjenost, spretno so se izražali in si sami pisali govore. Bili so realistični in praktični, obenem pa so jih vodila najvišja načela. Niso potrebovali anket javnega mnenja, da bi vedeli, kaj morajo ta teden misliti. Dolgoročno razmišljanje jim ni delalo težav in svojih dejanj niso načrtovali samo do naslednjih volitev. Bili so samostojni in za preživetje niso potrebovali političnih ali lobističnih karier. Zanimala jih je znanost in najmanj dva sta se z njo tudi ukvarjala. (Carl Sagan)

Takrat je imelo ameriško državljanjstvo nekaj čez 2 milijona ljudi, približno toliko, kot Slovenija ob osamsvojitvi. Mi pač nismo bili in kot kaže nikoli ne bomo sposobni postaviti prave ljudi na prava mesta. Ali pa jih morda nimamo?

Ja tista o golobih je dobra
Kar se pa smeha tiče se ne bi strinjal,
prej bi rekel, da gre ljudem na jok

V svetu sta samo še dve državi z res extremno norimi
in iztirjenimi komunisti
Slovenija in Rusija, s komunisti,
ki so po njih izjavah za medije
še vedno sposobni ubijat
kot: tisti stanovnik, tisti turnšek, tisti pevci u stožicama, tisti karba....

Severne koreje sem ne bi prišteval, ker je tam narod pod totalnim terorjem in popolnoma odvisen od iztirjenega vodstva, tako kot so bili kitajci pod Mao Tce tungom

Včasih so me verbalni spopadi med komunisti in antikomunisti spravljali v slabo voljo in tesnobo, danes mi ne pridejo več do živega in mi gre, ko jih poslušam, kvečjemu na smeh.>

Brez odločnosti, da se obsodi in dokaže, da komunizem spada med fažizem in nacizem, ki ga je Eoropa jasno obsodila, pri nas se pa še kar podpira komunizem še v večji meri, tebi gre na smeh.

Večina tvojih člankov sem zelo zadovoljen, vendar s to zgornjo izjavo prikazuješ, kot da so vsi enaki, da se jim lahko še samo smeješ. S tem pa pokažeš, da ga s takimi izjami resnično serješ, kot ljubljanski golobi.

Je pa zanimivo, da naslov govori pa drugače, da titovi prvrženci izgubljajo bitko.

Pa razumi, če moreš.

"Včasih so me verbalni spopadi med komunisti in antikomunisti spravljali v slabo voljo in tesnobo ..."

Takoj po vojni so bili v Sloveniji umorjeni dojenčki in otroci. Krivci niso bili kaznovani, tesnoba je upravičena.

"... danes mi ne pridejo več do živega in mi gre, ko jih poslušam, kvečjemu na smeh."

Smeh zaradi teh dogodkov ni upravičen.

"Kajti najbolj zdrava reakcija na to specifično obliko slovenske kolektivne blaznosti je lahko samo smeh."

Zapreti po koncu vojne dojenčke in otroke v koncentracijsko taborišče, je blaznost. Povzročiti njihovo smrt je blaznost.

"... najbolj zdrava reakcija ... je lahko samo smeh."

Ne, to ni zdrava reakcija. Morda bo kdo mnenja, da teh povojnih otroških koncentracijskih taborišč v Sloveniji sploh ni bilo, navajam vir:

"15.08.1945 so partizani iz koncentracijskega taborišča Kidričevo materem pobrali 350 otrok starih do deset let in jih odpeljali v pripravljeno koncentacisjko taborišče za otroke v grad Ormož. Naredili so to iz straha pred mednarodnim rdečim križem. V enem mesecu je v tem gradu v Ormožu umrlo 39 otrok starih do 5 let. Umrli so zaradi lakote ." demokracija.si/slove...ko-taborie

V članku z naslovom: Partizani so po 9. maju 1945 ustanovili otroško koncentracijsko taborišče, je naveden
seznam umrlih otrok z imeni in priimki in z njihovimi datumi rojstva in smrti. Dojenčki in otroci so umrli avgusta in septembra leta 1945.

zanimivo je da mudsomeli slavi slovenske izdajalce, medtem ko iz svojih vojakov dela in jih preganja - mislim na politicnga azilanta snowdna v rusiji,ki je svetu izdal vohunske svinjarije amerike
osebno mislim,da bi mussomelija ze zdavnaj morali izgnatiiz slovenije zarafi stalnega vtikanja v slovenske notranje zadeva.
zgodovinsko gledano pa so slovenski izdajalci med ww2 ocitno pobili premalo ameriskih pilotov...

Steinbuchov prispevek je daleč pod nivojem prispevka Mussomelija na plošči. Kolumnist, preberi si napis še parkrat. Prav počasi. In ga nato premisli.

Edino veselje, ki sem ga vcasih imel s steinbuchovimi clanki je bilo to, da sem jim vedno, brez izjeme, pribil oceno sus. Ne da bi jih sploh bral, seveda. Tega sem preletel in sem se tako spomnil mojega nekdanjega veselja ter razlogov zanj.

Škoda časa za branje tega članka. Nimam drugega komentarja, kot da je avtor popolnoma nerazgledan. Žal.

Problem je, da je sposobnost dojemanja in intelekt tistih, ki bi lahko oz. morali kaj premakniti, na nivoju Mussomelijevih gležnjev.

Zadeva je preprosta, eni in drugi izvirajo iz iste baze, samo da so "recimo temu tako" eni malo bolj desni, druga pa malo bolj levi. Medsebojno udrihajo zato da se nekaj dogaja, zakamuflirajo rabote in poneumljajo ljudstvo - seveda si s tem priviligiranci polnijo žepe - na regularen način kakopak.
.
Prej ko bo narod uvidel ta dejanja, bolje bo za sam narod kot tudi za državo kot celoto!
Kaj mislite, kolikšna bi bila gneča in kolikšna bi bila prerekanja, pa koliko bi bilo metanja polen pod noge, če bi bila politična funkcija častna in ne profesionalna??? To pove vse - grebejo se za €, za narod se jim jebe!!

Dejan Steinbuch, očitno - ko vseglihaš- nečesa NE razumeš:
NI PROBLEM, kaj se je počelo MED vojno. Hudič tiči v grdih in grozovitih rečeh, ki so jih komunisti počeli PO vojni.
SAMO TO JE SPORNO.
Če bi bila ''kamen spotike'' zgolj in samo HUDA JAMA, niti v najbolj drznih sanjah ne bi imel previce med levimi in desnimi postaviti enačaja.
Upam, da sem ti 1 x za 10000 X dovolj jasno in glasno povedal in pokazal, v katerem grmu tiči zajec!

IN KJE BO JOSEPH MUSSOLELLI ODKRIL NASLEDNJO SPOMINSKO PLOŠČO

Po prepričanju ameriškega veleposlanika je ključ za razumevanje zgodovine pogumno vztrajanje pri spoznavanju resnice. V tem duhu potemtakem veleposlanika Mussomelija na poti do iskanja sprave čaka še veliko dela, ki se ga je slovesno lotil prav v Sloveniji, čeprav maščevanje poražencem II. svetovne vojne še zdaleč ni bilo le stvar 'komunistične ideologije'. Dokaze je že pred leti zbral kanadski pisec James Bacque in jih objavil v knjigi Druge izgube, ki jo je leta 2007 za Mladino pod drobnogled vzel Marcel Štefančič, jr. Bacque namreč v svoji knjigi trdi, da je v zavezniških taboriščih, predvsem ameriških in francoskih, med letoma 1944 in 1949 umrlo od 790.000 do milijona Nemcev, bolj ali manj vojakov, a tudi civilistov obeh spolov in vseh starosti: »V francoskih in ameriških taboriščih je umrlo vsaj desetkrat več Nemcev kot v vseh spopadih na zahodni fronti v severozahodni Evropi od junija 1941 do aprila 1945.« In kot dodaja, se je to zgodilo namerno - da je šlo za povojno maščevanje poražencem.
www.mladina.si/97208...ge-izgube/

DRUGE IZGUBE

Zakaj maščevanje poražencem II. svetovne vojne ni bilo le stvar "komunistične ideologije"

"Tako je kot v Buchenwaldu in Dachauu, je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal takšnega maščevanja - živih okostnjakov, ki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri umirali, medtem ko jih je opazoval, drugi pa so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen, iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane. V 'bolnišnici' sta dva nemška zdravnika, Kurth in Geck, poskušala poskrbeti za množico umirajočih, ki so ležali na umazanih odejah pod golim nebom in med sledmi šotora, ki so ga Američani ob odhodu vzeli s seboj."

Tako eno izmed povojnih zavezniških taborišč popisuje kanadski pisec James Bacque, avtor knjige Druge izgube, ki je zdaj, v prevodu Andreja Pozniča, izšla tudi pri nas. Ko je izšla prvič, leta 1989, je za sabo potegnila bučne polemike, simpozije, članke, naslovnice, dokumentarce, zanikanje, ogorčenje in začudenje. Nekateri zgodovinarji, recimo Richard Overy, Desmond Morton in Jonathon Osmond, so jo hvalili, mnogi so jo razsuvali, tretji so jo razglašali za novo teorijo zaroto, četrti pa so v njej videli le dobro vodo na neonacistični mlin. Stephen Ambrose, sloviti ameriški zgodovinar in kronist II. svetovne vojne, knjige najprej ni mogel prehvaliti - Kanadčana je povabil k sebi, na svoje posestvo, mu dal nekaj nasvetov in mu knjigo pomagal celo delno urediti, obenem pa stalno ponavljal, kako mu zavida, ker je opazil to, kar je sam spregledal. Za revijo Time je rekel, da gre za "zgodovinsko odkritje". Toda kmalu po cunamiju, ki ga je povzročila knjiga, si je premislil - zdaj je po novem trdil, da Bacque hudo pretirava, nateguje fakte in prireja statistike. Še več, leta 1992 je po simpoziju v New Orleansu, ki je obračunal z Drugimi izgubami, uredil še knjigo, Eisenhower in nemški vojni ujetniki, ki je obračunala z njo. Ni bila edina. Teksti, ki so napadali Druge izgube, so postali prava industrija. Kar seveda ne preseneča. Prvič, Bacque v svoji knjigi trdi, da je v zavezniških taboriščih, predvsem ameriških in francoskih, med letoma 1944 in 1949 umrlo od 790.000 do milijona Nemcev, bolj ali manj vojakov, a tudi civilistov obeh spolov in vseh starosti: "V francoskih in ameriških taboriščih je umrlo vsaj desetkrat več Nemcev kot v vseh spopadih na zahodni fronti v severozahodni Evropi od junija 1941 do aprila 1945." In drugič, Bacque pravi, da se je to zgodilo namerno - da je šlo za povojno maščevanje poražencem. Zgodovinarji so sicer na vse pretege dokazovali, da je Bacque svoje "odkritje" napihnil čez vse plafone, toda ko se je vse razkadilo, je na mizi še vedno ostal mučni stranski produkt tega "odkritja" - da "povojni poboji" niso bili le domena vzhodnih, komunističnih režimov in da potemtakem maščevanje poražencem II. svetovne vojne ni bilo le stvar ideologije.

"Počasna taborišča smrti"
Toda Bacque svoje zgodbe ne začne po II. svetovni vojni, ampak že leta 1943, v Teheranu, ko je Stalin rekel, da bi bilo treba po II. svetovni takoj zbrati 50.000 nemških častnikov in jih javno postreliti in ko je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt po Churchillovem burnem negodovanju navrgel, okej, če ne 50.000, potem pa 49.000. Elliott Roosevelt, Roosevelt sin, sicer brigadni general ameriške vojske, naj bi ob tem navdušeno vzkliknil, da jih je treba pobiti še več - in da bi ameriška vojska to podprla. Predsednik Roosevelt ni skrival svojih maščevalnih impulzov: "Z Nemčijo moramo obračunati zelo trdo in pri tem mislim na vse Nemce, ne zgolj na naciste. Treba jih bo bodisi kastrirati ali pa jih zgrabiti tako, da ne bodo nikoli več rojevali otrok, ki bi še kdaj počeli to, kar so v preteklosti počeli njihovi očetje." Vse to je bilo tudi v rimi z načrtom Henryja C. Morgenthaua, ameriškega finančnega ministra, ki je zahteval troje: prvič, da se Nemčijo razdeli na dve državi, drugič, da se njene težko-industrijske predele - Posarje, Porurje in Šlezijo - internacionalizira ali priključi drugim državam, in tretjič, da se vso njeno težko industrijo razgradi in uniči. Ostala bi le še zemlja - ostalo bi izginilo. Ergo: Nemčijo bi prelevili v kmetijsko, pastoralno deželo. Ali kot je rekel Roosevelt: "Nobenega razloga ni, da bi se Nemčija ne mogla vrniti za kakšno stoletje in pol nazaj."

Nemški vojaki so ob koncu II. svetovne vojne množično bežali proti zahodu in se predajali zahodnim zaveznikom, jasno, v prepričanju, da bodo z njimi ravnali bolje kot komunisti, toda z dežja so v resnici prišli pod kap. Vsaj tako pravi Bacque, ko izrisuje "kap", pod katerega so padli nemški vojni ujetniki.

* Prvič, Dwight D. Eisenhower, vrhovni poveljnik zavezniških sil, naj bi jih skušal sistematično izstradati. Nemškim ujetnikom so obroke hrane stalno zmanjševali, daleč pod minimum, kar pomeni, da velikosti obrokov niso določali v skladu z določilom Ženevske konvencije, ki pravi, da morajo biti ujetniki nahranjeni po enakih merilih kot zaledne enote vojske, ki jih je ujela (= ameriški vojaki). Eisenhower je, kot pravi Bacque, že med vojno svoji ženi pisal, da bi bilo treba po vojni likvidirati okrog 3.500 nemških častnikov, ki bi jim bilo treba dodati še vse visoke člane nacistične stranke in gestapa, obenem pa je poudarjal, da bi bilo treba Nemčijo razdeliti na toliko con, kolikor je bilo okupiranih držav, toda njegovo sovraštvo do Nemcev naj bi zaradi tega, kar so ob koncu vojne odkrivali v nacističnih koncentracijskih taboriščih, le še naraščalo. Nacistom so omogočili, da so, kot je rekel poveljnik nekega taborišča, "poskusili odmerek lastnega zdravila". Vojaška skladišča so bila polna hrane, ujetniki pa so stradali. Rdečemu križu in civilistom so prepovedali dostavljati hrano. Rdeči križ je imel polna skladišča hrane, ki pa je ni mogel razdeliti - Američani so vagone s hrano preprosto vračali nazaj, toda vedno so našli "razlog" (zastoji v prometu, pomanjkanje pokritih skladišč ipd.).

Drugič, v ujetniških taboriščih - "taboriščih počasne smrti" - ni bilo nobenih zavetišč in nobenega udobja. "Taborišča so bila gole poljske površine, obdane z bodečo žico, imenovali pa so jih začasne ograde za vojne ujetnike." Dodajte stražne stolpe in žaromete. Gradnja kakršnihkoli bivališč znotraj ograd je bila strogo prepovedana. Niti šotorov ni bilo, kaj šele sanitarij in dezinfekcijskih sredstev. "V nekaterih taboriščih je bila gneča tolikšna, da ujetniki niso mogli niti ležati." Izžeti, umazani, razcapani, mršavi ujetniki so tako vegetirali na prostem - v dežju, sodrgi, snegu, mrazu, vetru, blatu. Spali so v jamah, ki so jih izgrebli z rokami, jedli travo, pili pa urin. Če so imeli sploh kaj urinirati - vode pogosto ni bilo. "Nekateri so se plazili po tleh in lizali zemljo, da bi dobili nekaj vlage." V nekaterih ogradah, recimo v Rheinebergu, se jih je gnetlo več kot 100.000. Bolezni in infekcije so cvetele kot gobe po dežju - griža, tifus, tuberkuloza, garje, diareja, tetanus, sepsa, gangrena, pljučnica, dehidracija. Tiste, ki so skušali zbežati, so polovili ali pa postrelili. Nekateri so umrli v človeških iztrebkih. V povprečju so tehtali "od 35 do 45 kilogramov". Trupla so nalagali na kamione in jih odvažali. Če ni bilo dovolj krst, so jih zažgali ali z buldožerji zagrebli v množične grobnice, včasih še žive. "V 10 tednih ameriškega poveljstva v šestih taboriščih v okolici Bretzenheima je umrlo 18.100 ujetnikov." Nekateri so se med prevozom v vagonih zadušili, nekateri so umrli med maršem od železniških postaj do taborišč, nekatere pa so kamenjali domačini. No, včasih so pazniki truplo kakega ujetnika privezali na ograjo - v svarilo drugim.

* Drugič, Eisenhower, ki je stalno ponavljal, da ameriška vojska spoštuje določila Ženevske konvencije, in ki mu je general Patton, vedno bolj naklonjen nacistom kot komunistom, očital, da "proti Nemčiji uporablja gestapovske metode", je dal poleti 1945 nemške vojne ujetnike, ki so bili v ameriških rokah, prekvalificirati v "razorožene sovražne sile", to pa zato, da bi jih izvzel zaščiti Ženevske konvencije. Ko pa so vojni ujetniki izgubili status vojnih ujetnikov in kritje Ženevske konvencije, je šlo le še na slabše - smrtnost se je povečala.

* Tretjič, delegacijam Rdečega križa so prepovedali vstop v zavezniška taborišča, tako da ni mogel izpolniti pričakovanj Ženevske konvencije, ki pravi, da je Rdeči križ dolžan obiskati vojne ujetnike ter potem zaupno poročati tako državi, ki drži te ujetnike, kot državi zaščitnici, ki je bila v tem primeru Švica. Toda Amerika je Švici takoj po koncu vojne vzela status države zaščitnice, Rdečemu križu pa sporočila, da so zdaj, ko ni več države zaščitnice, njihovi obiski v taboriščih nepotrebni, ker nimajo več komu poročati, s čimer je Amerika - paradoksalno - kar sama "prevzela vlogo sile zaščitnice". Ujetniki so tako izgubili "pravico do zasebnega pogovora z neodvisnimi opazovalci, ki bi jim lahko povedali, kaj se z njimi dogaja." S tem so Američani javnost povsem odrezali od informacij, še toliko bolj, ker so vojnim ujetnikom - "razoroženim sovražnim silam" - vzeli tudi pravico do pošiljanja in prejemanja pošte. Plus: nemške vojne ujetnike so premeščali na prisilno delo v Franciji, da bi obnovili to, kar so porušili, mnoge pa so - proti njihovi volji - izročili Sovjetski zvezi.

"Kje so trupla?"
Asociacije, ki jih je sprožal pogled na ta taborišča, so bile samoumevne. Ko je začela Francija vojne ujetnike prevzemati od ameriške vojske, je maršal Alphonse Juin rekel, da so bili mnogi ujetniki "podobni na smrt sestradanim razvalinam iz Dachaua in Buchenwalda". Verjetno ne brez razloga. Toda tudi francoskemu taborišču Thoree les Pins so domačini pravili "Buchenwald". Spet verjetno ne brez razloga. Časopis Le Monde je pisal: "Tako kot danes govorimo o Dachauu, bo čez deset let ves svet govoril o taboriščih, kakršno je v Saint Paul D'Eyjeauxu." V tem taborišču so ujetniki tako hitro umirali, "da so v nekaj tednih napolnili dve pokopališči s po dvesto grobovi." Celo Robert Murphy, Eisenhowerjev svetovalec, je opazil, da so bili ujetniki "skoraj tako izčrpani, kot so bili interniranci v nacističnih koncentracijskih taboriščih", medtem ko je polkovnik Philip Lauben rekel, da je bila pokrajina Vosges, kjer je bilo več francoskih in ameriških taborišč, "eno samo taborišče smrti". Tudi ne brez razloga. Bacque pravi, da je "v obdobju od leta 1945 do 1948 v francoskem ujetništvu umrlo ne več kot 314.241 in ne manj kot 167.000 nemških vojaških ujetnikov."

Z eno besedo: James Bacque visoko smrtnost med nemškimi ujetniki pripiše "načrtu", ki je stal za vsem tem, še toliko bolj, ker po vojni ni bilo takega pomanjkanja hrane, kot je trdilo zavezniško poveljstvo, ki da Ženevske konvencije ni moglo izpolnjevati "zgolj zaradi globalnega pomanjkanja hrane" in ki da je storilo vse, "kar se je dalo storiti", in ker v kanadskih in britanskih taboriščih - kljub "globalnemu pomanjkanju hrane" - ni bilo kake omembe vredne smrtnosti, pa četudi "so imeli Britanci in Kanadčani že kmalu po dnevu zmage več kot dva milijona ujetnikov." Tisti, ki so šli skozi obe sorti taborišč, so rekli, da je bila "razlika kot dan in noč". Bacque obenem najde tudi množico razlogov, zakaj je to, kar se je dogajalo v zavezniških taboriščih, ostalo prikrito: cenzura in totalni nadzor informacij, apatija medijev, pomoč v hrani in orožju, s katero so Američani nagradili molk zaveznic, "nenavadno vojaško knjigovodstvo", ki je prirejalo statistike, ustvarjalo "majhne številke" in mrtve skrivalo pod nedolžno oznako "druge izgube", nemški povojni mazohizem, kombiniran z občutkom krivde za vojne zločine, prilagajanjem zavezniški, še posebej ameriški okupaciji in prikrivanjem resnice o lastnem ponižanju, friziranje nemških zgodovinskih knjig, ki jih je pakiralo nemško zunanje ministrstvo, in izbruh hladne vojne, ki je Zahodu omogočil, da vse slabo pripiše novemu Imperiju zla, Sovjetski zvezi, ki so ji zlagoma naprtili tudi krivdo za izginotje in smrt nemških vojnih ujetnikov.

A kot rečeno, Bacqu so očitali, da se moti in da pretirava, da manipulira s statistikami smrtnosti, da ignorira fakte in zlorablja dokumente, da ne razume konteksta, da pričam v usta polaga svoje besede, da ima kredibilnost zanikovalcev Holokavsta (ki itak komaj čakajo, da bi nacistične vojne zločine moralno izenačili z zavezniškimi povojnimi zločini in da bi s tem relativizirali nacistični Holokavst), da ni bilo načrta za organizirano in sistematično izstradanje nemških vojnih ujetnikov, da so po vojni stradali vsi, ne le vojni ujetniki, da v kategorijah "razorožene sovražne sile" in "druge izgube" ni bilo nič zarotniškega, da Eisenhower ni bil Hitler (to ni bilo v njegovem značaju, kot pravi Ambrose), da so mnogi nemški ujetniki že prišli hudo bolni in ranjeni in da je v ameriških taboriščih umrlo kvečjemu 56.000 nemških vojnih ujetnikov, sploh pa - kje so trupla? Kam je Ike skril milijon trupel? Toda ironično, nihče ni zanikal, da je Bacque nenadoma sprožil orjaško zanimanje za povojni obračun z Nemčijo (simpozijem in knjigam še vedno ni ne konca ne kraja), da je bilo v zavezniških povojnih taboriščih res grozno, da so nemški vojni ujetniki - še zlasti v prvih kaotičnih tednih po koncu vojne - res hudo trpeli, da so nekateri poveljniki teh taborišč in nekateri ameriški vojaki res počeli grozne, tako rekoč "gestapovske" reči ter da je šlo pri tem pogosto res za maščevanje. In seveda, ko je Bacque delokrog povojnega maščevanja poražencem raztegnil na Zahod, ni mogel nihče zanikati, da ni s tem zagrenil življenja tistim zgodovinarjem, ki vzroke za povojni obračun s poraženci vidijo zgolj v "komunistični ideologiji" - poražencem so se očitno maščevali tudi zahodni antikomunisti.
www.mladina.si/97208...ge-izgube/

RAOUL LAPORTEIR

Zamolčana usoda poražencev: v ameriških in francoskih ujetniških taboriščih je po koncu druge svetovne vojne zaradi lakote umrlo približno milijon nemških vojakov in civilistov.
Kanadski avtor James Bacque je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji raziskoval življenjepis heroja francoskega odporniškega gibanja Raoula Laporteira, ob tem pa je naletel na dokumente in pričevanja o množičnem umiranju nemških vojaških ujetnikov v francoskih taboriščih. Sledi so ga vodile naprej, v ameriške, britanske, kanadske in slednjič, po padcu železne zavese, tudi v sovjetske arhive, in v knjigi Druge izgube je prvič po drugi svetovni vojni osupnil zahodno javnost s šokantno, skoraj pol stoletja zamolčano resnico: v zavezniških, zlasti v ameriških in francoskih ujetniških taboriščih v zahodni Evropi, je v nekaj mesecih po koncu druge svetovne vojne zaradi stradanja, zanemarjenosti in izčrpanosti umrlo najmanj 900.000 ujetnikov, verjetno pa še veliko več. Edina sled, ki je ostala za njimi, so številke v vojaških poročilih iz ujetniških taborišč, ki so zapisane pod stolpci z oznako Druge izgube.
www.ciceron.si/site/...zgube.html
www.ciceron.si/site/...dlomek.pdf
www.ciceron.si/site/...e_foto.pdf

TAM ALTAE SUNT RADICES STULTITAE.
Tako globoke so korenine norosti.

Složno bruhajo, po svojem, vseh
dežel (stein/kamen)bruhi, mar da
se lažje repenčijo tuji napuhi ?

Sodražan