[1357]
> [odvisnik]
> > [1357]

>
> Informbirojevci (Stalinisti)To je bila največja skupina ujetnikov. Sem so spadali prepričani komunisti, ki so verjeli, da ima Sovjetska zveza prav, in so ostali zvesti Stalinu. Režim jih je označil za izdajalce domovine.2. Visoki partijski in vojaški funkcionarjiMed ujetniki so se znašli številni predvojni komunisti, prvoborci, partizani in visoki častniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Ker so imeli velik vpliv, je režim v njih videl največjo nevarnost za državni udar.3. Intelektualci in študentiZaradi ene same kritične besede, vica na račun Tita ali prebrane prepovedane knjige so na otok pošiljali:Profesorje in učiteljeKnjiževnike in novinarjeŠtudente (med njimi veliko mladih, ki so zgolj izrazili dvom o partijski liniji)4. Nedolžne žrtve ovadbSistem je temeljil na ovadbah tajne policije (UDBA). Mnogi ujetniki so bili popolnoma apolitični ljudje, ki so na otoku končali zato, ker jih je ovadil sosed zaradi osebne zamere, ljubosumja ali želje po njihovem stanovanju.5. Ženske ujetnice (Sveti

Goli otok je bil neke vrste "počitniška destinacija" tedanje komunistične partije. Na Golem otoku so bili izključno in samo člani partije, ki so skrenili s poti vodstva partije in nihče drug.

Ni čisto res.
Moj dalnji sorodnik (ni iz SLO, ampak v bistvu stric) se je znašel tam, zato ker je v napačnem momentu in v napačnem času poslušal radio Moskvo (prijavili sosedje).
Odslužil 2 leti na Golem, in potem je to postala družinska trauma,
Razdružili so ljudi v tej družini, če razumeš, razturrili so familijo,
nazadnje ni nihče več vedel ali je komunist, proti-komunist, ali samo izdajalec ali nekdo ki jes krenil iz Titovog puta :)
Skratka, cela štala , uničevali so folk na polno.

To o razdiranju družin se s teboj na načelni ravni strinjam. Ampak potrebno se je vrniti v tisti čas in tiste razmere. V tistem trenutku se je odločalo o smeri upravljanja države, rzlike so se pa najbolj videle v kasnejših desetletjih v načinu upravljanja in življenja v nekdanji SFRJ in ostalih državah Varšavsekga pakta. Z napotitvami na Goli otok se v tistem času ni ukvarjala UDBA, ki je imela še vedno polne roke dela z ostanki razno raznih quizlinških formacij temveč partija sama na vseh nivojih od vaških komitejev pa do samega vrha države. Da je tvoj sorodnik zaključil na Golem otoku verjetno ni bil vzrok samo enkratno poslušanje radia Moskva. Vem da je to emocionalno teško vendar je zelo zdravo za realno vrednotenje dogodka, probaj v arhivih preveriti kakšen status je imel tvoj sorodnik v trenutku ko je bil napoten na Goli otok.

[1357]
To o razdiranju družin se s teboj na načelni ravni strinjam. Ampak potrebno se je vrniti v tisti čas in tiste razmere. V tistem trenutku se je odločalo o smeri upravljanja države, rzlike so se pa najbolj videle v kasnejših desetletjih v načinu upravljanja in življenja v nekdanji SFRJ in ostalih državah Varšavsekga pakta. Z napotitvami na Goli otok se v tistem času ni ukvarjala UDBA, ki je imela še vedno polne roke dela z ostanki razno raznih quizlinških formacij temveč partija sama na vseh nivojih od vaških komitejev pa do samega vrha države. Da je tvoj sorodnik zaključil na Golem otoku verjetno ni bil vzrok samo enkratno poslušanje radia Moskva. Vem da je to emocionalno teško vendar je zelo zdravo za realno vrednotenje dogodka, probaj v arhivih preveriti kakšen status je imel tvoj sorodnik v trenutku ko je bil napoten na Goli otok.

Hoj, kot prvo moram priznat, da ne vem vseh dejstev o tej svoji širši familiji :)

je pa ta moj stric ( gotovo ni bil velika riba , ne vem če je poslušal samo radio Moskvo, morda je celo komu kaj izblebetal, tako moraš razumet takratni čas in dejstva).

In tudi ne vem če je bil član partije ( pomoje da je bil, nisem pa ziher), po vsem tem debaklu, pa je v novi državi le prišlo do razsvetlenja :)

Pred smrt, so ga rehabilitirali in izplačali celo eno bedno odškodnino...

Se pa strinjam s tabo, takrat Tito ni vedel, kako bi rešil svojo rit in jugoslovansko partijo pred Rusi drugače kot da v lastnem vrtu, improvizira svoj lastni ruski gulag* :)

(točno to, kar so ga učili, ker je Tito bil veren učenec Moskovske kominterne)

Na tem golem otoku pa so bile zgodbe..,
pomoje je bilo malo resničnih informbirojevcev,
večinoma kot Vanč iz Mojega socialističnega kulaka,
nazadnje pa kot moj stric,

folk mora razumet tedanje čase in razmere :)

[1357]
> [odvisnik]
> > [1357]

>
> Informbirojevci (Stalinisti)To je bila največja skupina ujetnikov. Sem so spadali prepričani komunisti, ki so verjeli, da ima Sovjetska zveza prav, in so ostali zvesti Stalinu. Režim jih je označil za izdajalce domovine.2. Visoki partijski in vojaški funkcionarjiMed ujetniki so se znašli številni predvojni komunisti, prvoborci, partizani in visoki častniki Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Ker so imeli velik vpliv, je režim v njih videl največjo nevarnost za državni udar.3. Intelektualci in študentiZaradi ene same kritične besede, vica na račun Tita ali prebrane prepovedane knjige so na otok pošiljali:Profesorje in učiteljeKnjiževnike in novinarjeŠtudente (med njimi veliko mladih, ki so zgolj izrazili dvom o partijski liniji)4. Nedolžne žrtve ovadbSistem je temeljil na ovadbah tajne policije (UDBA). Mnogi ujetniki so bili popolnoma apolitični ljudje, ki so na otoku končali zato, ker jih je ovadil sosed zaradi osebne zamere, ljubosumja ali želje po njihovem stanovanju.5. Ženske ujetnice (Sveti

Goli otok je bil neke vrste "počitniška destinacija" tedanje komunistične partije. Na Golem otoku so bili izključno in samo člani partije, ki so skrenili s poti vodstva partije in nihče drug.


>

> Povojni poboji v Sloveniji so neposredna kršitev Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929. Ta konvencija je takrat zavezovala Kraljevino Jugoslavijo, njene obveznosti pa so po načelu pravnega nasledstva prešle tudi na Demokratično federativno Jugoslavijo (DFJ). Ustavno sodišče Republike Slovenije in pravni strokovnjaki so v svojih presojah potrdili, da so bili izvensodni uboji razoroženih ujetnikov po koncu druge svetovne vojne v nasprotju s takrat veljavnim mednarodnim pravom.
>
>
> Za to bi moral bit kdo obsojen.
> Edino ce je to po tvoji logiki spet ni kaznivo?
> To je se en razlog za ideoloski boj desnica.
> Saj leva stran ni poskrbela, da se to sprocesira.
>
> Pri domobrancih se prevec omenja krivda in premalo njihova likvidacija.

Teh pobojev nihče nikoli v mednarodni relevantni javnosti ni problematiziral. Zakaj? Zato, ker so se praktično vsi zmagovalci vojne na podobne načine otresali lastnih državljanov z nasprotne, poražene, strani v vojni. Nekatere države so bile do svojih "quizlingov" še bolj rigorozne, so kaznovale celo njihove potomce ( v Franciji naprimer imajo otroci in vnuki "Petenovcev" zakonsko prepoved zaposlovanja v kompletnem javnem sektorju, v VB so bili pa Mosleyevci kaznovani s prepovedjo javnega delovanja).

Zgodbo o domobrancih vlačijo na dan predvsem ceneni politični populisti z upanjem na glasove potomcev domobrancev na katerihkoli že volitvah. Če bi imeli resen namen stvar urediti, bi na Teznem, Teharjah ali v Kočevju že zdavnaj stala kostnica. Ampak potem se ne bi dalo več pred vsakimi volitvami odpirati in pogrevati te teme.

O likvidacijah bi se dalo najlažje reči sledeče: Kakor so se obnašali med vojno tako so končali po vojni

Ne mores ravno primerjat francije in jugoslovije.
Pri prvi so imeli relativno demokracijo.
V drugi nikakrsne.

Se en zapis razmisljujocih iz tistih casov.


nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo, saj "je bila hkrati antinacistka in antikomunistka".[6] O tem je zapisala:

Omenila sem, da sem se novembra 1944 obrnila na angleško misijo.
»Za kaj takega te lahko ustrelijo,« se je glasil odgovor, »kajti dovoljenje ti lahko da samo naša skupščina. Angleži nimajo kaj odločati, saj jih večina dela za njihovo obveščevalno službo in jim pač ne moremo zaupati. To te lahko stane glavo.«
»Zaradi naštevanja mojih del že ne!« sem odvrnila jezno.
Zdaj sem si prvič jasno rekla: Ta sistem ne more biti prida, ker temelji na terorju. Če se me tako bojijo spustiti ven samo zategadelj, ker nisem njihovih političnih nazorov, čeprav sem premišljeno pristopila v njihovo Osvobodilno fronto in se vedno razglašala za nasprotnico nacizma, potem je bilo vse skupaj zaman. Odtlej sem se v sebi vse bolj oddaljevala od osvobodilnega gibanja. Hvaležnost bi me zavezovala, a ker so me proti moji volji zadrževali tukaj, sem postala njihova nasprotnica.[7]