Ker so zahteve vedno vecje. Mladi ne bi imeli vec druzin, ne bi imeli obveznosti, ne bi kuhali doma, jedli zunaj, zurirali zunaj in imeli komfortna draga stanovanja v centru mesta.

[FIN-454644]
Ker so zahteve vedno vecje. Mladi ne bi imeli vec druzin, ne bi imeli obveznosti, ne bi kuhali doma, jedli zunaj, zurirali zunaj in imeli komfortna draga stanovanja v centru mesta.

Tole bo kr držalo na žalost...

Jep samo ali je to njihova želja ali nekaj kar so bili naučeni.?
Da je treba le uživat za ostalo pa poskrbi Mastercard :)

Zakaj bi mladi sploh morali biti lastniki stanovanja ali hiše?

Ne razumem.

[odvisnik]
Jep samo ali je to njihova želja ali nekaj kar so bili naučeni.?
Da je treba le uživat za ostalo pa poskrbi Mastercard :)

Nepremičnine so za mlade postale misija nemogoče. Pa garsonjere se prodajajo po 100.000€

Tle al pomagajo starši, al pa daš pogosto na vago. Na eno stran lastno nepremičnino, in s tem povezan kredit, ali pa ustvarjanje družine. To sva imela na vagi tudi mi2 z materjo otrok. In še odločila za družino, pa smo živeli v hiši njenih staršev. Bi tudi oboje šlo. A to bi bilo 15 let odrekanja..

Rad bi prebral še kakšen komentar in pojasnila s strani mladih! :>

Zdrav odnos do zivljenja. Verjetno so starsi lahko tudi kaj pomagali pri otrocih. Vtis je, da bi mladi vsi imeli mercedesa, nikakor ficka. Politiki rabijo nahujskane mlade, obljubljajo jim brda i dola in so blazno socutni do njihove obupne situacije. Pomagali bi jim tako, da bi pokradeno razdelili svojim. Problem je v resnici politika. Politiki. Ki kar naprej prerazdeljujejo. Tako razumejo svojo oblast. In hujskajo, delajo ljudi nesrecne. Nesrecnezi pa jih ne prepoznajo. In jih volijo.

Morali al ne morali...

Streha nad glavo je nekako predpogoj, da začneš razmišljat o družini.

Včasih se je to, sploh na vaseh reševalo tako, da je foter grunt razparceliral med mladiče, ti pa so postavili si domovanja. S selitvijo folk v mesta, je pri nas država gradila stanovanja, pa je nekako spet vsak prišel do spodobnega stanovanja zase in družino. Potem smo ta družbena stanovanja precej poceni prodali generaciji naših staršev. In sedaj imamo pa problem. Ker naši starši so še vedno živi, mlade generacije, ki bi se pa sicer rade osamosvojile, pa nimajo finančne kapacitete za kaj takega ob povsem prostem trgu nepremičnin.

Govorimo o nizki nataliteti, hkrati pa je osnovni pogoj precej nedosegljiv. Za veliko ljudi. In potem ti do 30 ali 35 živijo v hotelu mama, ali si uredijo stanovanje v predimenzionirani hiši (skupaj z vsemi živopisanimi posledicami bivanja s tasti in taščami), ali pa enostavno rečejo "fuck it, pač ne bom mel otrok.".

In ves jadajada okol tega, "Ja kako smo pa mi loh, tamlad pa ne morejo" je brezpredmeten. Ker ta svet danes ni enak, kot je bil 40 ali 50 let nazaj!

Tule v moji okolici, dve vasi je zanimiv fenomen.
Nekak je pravilo ali je kmetija ali pa so otroci z družino skupaj s tastarimi pod eno streho.
Zaključek je da kmetije počasi propadajo. V sosednji vasi je tako ziva še ena od desetih, v domači pet od cca desetih, s tem da na nobeni ni mlade družine, potomci pa so pri 30ih in samski ali so se odselili.
Kar se tega tiče ste v mestih na boljšem :).