Izbrani forum: Glavni forum
Izbrana tema: članek Slovenska podjetja še vedno izpuščajo priložnosti za inovacijske milijone
Strani: 1
sporočil: 105
Težava je skladna z razvojem družbe kot celote. Čeprav sem več kot
desetletje izven okolja, ki krmili raziskave in razvoj, ocenjujem,
da se v tem času ni veliko spremenilo na bolje. Ni najbolj pomembno
kako (ne)črpamo Evropskega denarja, temveč kako z njim
(ne)razvijamo domače gospodarstvo. Ne moremo trditi, da nimamo
veliko dobrih znanstvenikov, tehnologov in idej ter »inovacij« na
ravneh tehnološke zrelosti do TRL3. Kljub temu, da naši
laboratoriji pogosto razvijejo obetavne rešitve jih kasneje ne
uspemo prenesti v prakso. Težava je na eni strani v EU zaradi
neživljenjskega birokratskega razpisovanja projektov. Opaziti je,
da se je v okviru tega razvilo tudi predatorstvo. Na drugi strani
pa imamo »doma« celo vrsto anomalij, ki preprečujejo razvoj čez
tako imenovano »dolino smrti« in naprej do tehničnega in
uporabniškega testiranja izdelkov. Preprosto povedano, razen
svetlih izjem, ni junakov, ki bi znali novosti celovito združiti s
podpornimi tehnologijami v nov izdelek, ki bi zadovoljeval
dolgoročne potrebe trga.
Manjši projekti z morebiti enkratnim nadaljevanjem prispevajo kvečjemu k objavi strokovnih člankov v »uglednih« revijah in domači reputaciji. Če je v njih kaj vrednega, se uporabi v okoljih, ki so sposobna to znanje uporabiti. Absorpcijska zmožnost slovenskega gospodarstva za to je majhna.
Značilen je poudarek, kako črpati evropski denar (kot priboljšek k poslovanju), in ne kako razviti domače gospodarstvo. Tipičen primer je projekt avtobusov na vodik, kjer je del povezan z uporabo gorivnih celic zelo pozitiven, vse ostalo zraven pa milo rečeno zelo dvomljivo. Večino finančnega vložka si bodo razdelili »priskledniki«. Podobno se dogaja pri formiranju drugačnih poslovnih skupin, kot so grozdi in »centri odličnosti«. Delitev denarja je pogojena z poslovno močjo v skupini in ne s ciljem za dolgoročni razvoj zmogljivosti določene tehnologije.
Potrebna koncentracija kadrovskega in finančnega kapitala (po mojem vedenju) pri nas ne deluje. Kaže, da v gospodarstvu delujejo predvsem parcialni interesi. Znanja in volje za združevanje v dolgoročno tveganih projektih pa primanjkuje. Vodenje ali usmerjanje s strani države bi to lahko spremenilo, a kaj ko strokovnjakov v državni upravi ne potrebujejo (jih tudi ne morejo plačati); mesta zasedajo administratorji ali politiki z doktoratom ali brez, ki razvoja tehnologij do končnega proizvoda ne razumejo.
Nerazumevanje razvoja se lepo kaže tudi v sedanji pripravi digitalizacije državne uprave. Dejstvo je, da državna uprava ni sposobna zadovoljivo koncipirati projekta, ugotoviti dejanske uporabniške potrebe in iz tega pristopiti k razvoju tehničnih zahtev oziroma rešitev. Še posebej to velja v primeru tako velikega obsega. Skratka začetnih razvojnih faz, kar taka sprememba potrebuje, očitno ne zaznava in ne razume. Naivno se zanaša na čudežne svetovalce in predloge rešitev, namesto, da bi najprej vnesli kulturo razvoja v sisteme in se tega lotili po stopnjah.
Manjši projekti z morebiti enkratnim nadaljevanjem prispevajo kvečjemu k objavi strokovnih člankov v »uglednih« revijah in domači reputaciji. Če je v njih kaj vrednega, se uporabi v okoljih, ki so sposobna to znanje uporabiti. Absorpcijska zmožnost slovenskega gospodarstva za to je majhna.
Značilen je poudarek, kako črpati evropski denar (kot priboljšek k poslovanju), in ne kako razviti domače gospodarstvo. Tipičen primer je projekt avtobusov na vodik, kjer je del povezan z uporabo gorivnih celic zelo pozitiven, vse ostalo zraven pa milo rečeno zelo dvomljivo. Večino finančnega vložka si bodo razdelili »priskledniki«. Podobno se dogaja pri formiranju drugačnih poslovnih skupin, kot so grozdi in »centri odličnosti«. Delitev denarja je pogojena z poslovno močjo v skupini in ne s ciljem za dolgoročni razvoj zmogljivosti določene tehnologije.
Potrebna koncentracija kadrovskega in finančnega kapitala (po mojem vedenju) pri nas ne deluje. Kaže, da v gospodarstvu delujejo predvsem parcialni interesi. Znanja in volje za združevanje v dolgoročno tveganih projektih pa primanjkuje. Vodenje ali usmerjanje s strani države bi to lahko spremenilo, a kaj ko strokovnjakov v državni upravi ne potrebujejo (jih tudi ne morejo plačati); mesta zasedajo administratorji ali politiki z doktoratom ali brez, ki razvoja tehnologij do končnega proizvoda ne razumejo.
Nerazumevanje razvoja se lepo kaže tudi v sedanji pripravi digitalizacije državne uprave. Dejstvo je, da državna uprava ni sposobna zadovoljivo koncipirati projekta, ugotoviti dejanske uporabniške potrebe in iz tega pristopiti k razvoju tehničnih zahtev oziroma rešitev. Še posebej to velja v primeru tako velikega obsega. Skratka začetnih razvojnih faz, kar taka sprememba potrebuje, očitno ne zaznava in ne razume. Naivno se zanaša na čudežne svetovalce in predloge rešitev, namesto, da bi najprej vnesli kulturo razvoja v sisteme in se tega lotili po stopnjah.
Strani: 1