Zelo lepo in zanimivo napisano.

Italija je res še vsaj malo normalna.

In zelo, zelo gledajo na svoj narod in se držijo tradicionalnih vrednot.

Tudi glede čelad se strinjam.

Edino druga beseda v zadnjem stavku mi pa ni všeč.

Najlepše je bilo smučanje brez kape in v visokih gorah brez žičnic. Zdaj sem pa star in ne smučam več. Žal!

Zakaj ne napišete še koliko stanejo cestnine v Italiji. 250km v eno smer in nazaj pa si ob 50€. Je tudi to normalnost?

in za ta denar se potem zaradi slabega vzdrževanja zruši viadukt Morandi.

pa neprecenljivo, ko 10 mesecev po dopustu dobiš za spomin iz Italije še slikico, ko si sredi noči sledil google maps navodilom in zapeljal v ulico v katero ne bi smel

V Italiji sem bil pogost turist, ko so imeli lire. Ko so prešli na evre, so postali neprebavljivi.
Sicer v bolj zakotnih krajih so cene proti našim spet bolj normalne, predvsem na račun naših višanj. V Benetke pa ni za iti. Verjetno ne bom šel nikoli več.

Zanimivo besedilo, ampak sem razočaran, da se avtorica v dobi UI ne zmore znebiti nevroze v zvezi s čelado. Morda ji bo tole spodaj v pomoč. Pa pomisli naj, zakaj naš as Pogačar na kolesu nosi čelado, za kolena in rame mu je pa malo mar :). Pa zdravstvene zavarovalnice te bodo iz leta v leto imele rajši :).

Why people ski without helmet?

People ski without a helmet for a mix of historical, psychological, practical, and cultural reasons, even though helmets are widely recommended and are now the norm at many ski resorts.

Here are the main reasons:

They learned before helmets became common
Twenty or thirty years ago, very few recreational skiers wore helmets.
Many experienced skiers simply continued the habits they developed when they learned.
They believe they ski safely
Some think, "I ski under control, so I don't need one."
The problem is that many serious ski injuries involve collisions with other skiers or falls caused by unexpected conditions, not loss of control.
Comfort concerns
Some find helmets too warm.
Others dislike the weight or pressure on their head.
Modern helmets have become much lighter and better ventilated, so this is less of an issue than it used to be.
Style or appearance
A small number simply prefer how they look without one.
This reason has become less common as helmets have become standard.
Misunderstanding the risk
Some people underestimate the likelihood of head injury.
Head injuries are relatively uncommon compared with knee injuries, but when they occur they can be life-changing.
False sense of familiarity
Skiers who know a slope well may feel it is "safe."
However, icy patches, hidden obstacles, changing weather, or other skiers can create hazards unexpectedly.
Does a helmet really help?

Yes. Research consistently shows that ski helmets:

reduce the risk of head injury by about 35–60%,
are particularly effective at reducing serious head injuries,
do not appear to increase the risk of neck injuries.

They cannot prevent every concussion or severe injury, especially in very high-speed impacts, but they significantly improve protection.

Who is least likely to wear one?

Helmet use is now very high among:

children,
snowboarders,
younger adults,
racers.

The lowest usage tends to be among:

older recreational skiers who learned decades ago,
some expert skiers who prefer tradition or comfort over protection.

Should you wear one?

For virtually all recreational skiers, yes. A certified ski helmet is one of the most effective pieces of safety equipment you can wear. Combined with properly adjusted bindings, appropriate speed, and awareness of other skiers, it substantially reduces the risk of serious injury with very little downside.

Italija je zelo raznolika dežela. Kot Juga nekoč. Res je, malo stran od turističnih centrov so cene normalne. A tudi pri nas se da to komot najti, pa na Madžarskem, Slovaškem, hrvaški Liki, itd.
Lani sem zavil z AC pri Gospiču dol in šel v gostilno malo pred Gospičem. Cena 16 eur za orenk gospod krožnik za domače specialitete (meso i prilog)... da se uni bigoli z zajčkom, ki jih popapcaš v 3 grižljajih, skrijejo.
Ne pozabite, da v ITA redno zaračunavajo "coperto" za 1,5 eur po glavi. In če greš tam na pojedino dobrega ramsteka s prilogo, si na 20 eur. Pri nas pa podobno na periferiji.

(Slovenske gostilne poznam zelo dobro... in ja, cene zelo nihajo, v mestih in bolj top conah pa je res cena že kar višja, a v Italiji je podobno. S to razliko, da se v Italiji v Rimu, Firencah in večjih mestih lahko hitro nasereš, ker dobiš povprečno kakovostno hrano za visoko ceno. Pri nas takega nategota še nisem doživel v Lj ali Mb ali Kranju, v Italiji pa že, ker so marsikje na top lokacijah prevzeli gostilne migranti in kakovost je kvečjemu povprečna.)

Italija velja za eno vodilnih evropskih držav na področju kakovostne, lokalne in ekološke hrane. Približno 19,8 % vseh kmetijskih površin je namenjenih ekološki pridelavi (okoli 2,46 milijona hektarjev), medtem ko je v Sloveniji ta delež okoli 11–12 %. Poleg tega ima Italija z okoli 87.000 ekološkimi kmetijami največ ekoloških kmetijskih gospodarstev v Evropi ter več kot 24.000 podjetij za predelavo ekoloških živil, kar kaže na izjemno razvito celotno prehransko verigo.

Pomembna prednost Italije je tudi močna povezanost med pridelovalci in potrošniki. Organizacija Coldiretti s projektom Campagna Amica povezuje skoraj 20.000 prodajnih mest – od kmetij in lokalnih tržnic do specializiranih trgovin in agriturizmov – kjer lahko ljudje kupujejo neposredno od kmetov. Takšen sistem spodbuja lokalno gospodarstvo, krajše dobavne verige in večje zaupanje v izvor hrane. Tudi v Sloveniji obstajajo kakovostne kmetijske zadruge in lokalne tržnice, vendar je mreža neposredne prodaje bistveno manj razvita in manj vpeta v vsakodnevne nakupovalne navade.

Italija je hkrati evropska rekorderka po številu zaščitenih prehranskih izdelkov (DOP/PDO, IGP/PGI, STG ter zaščitene geografske označbe za vina in žgane pijače) s približno 891 certificiranimi proizvodi. Med najbolj znanimi so Parmigiano Reggiano DOP, Grana Padano DOP, Prosciutto di Parma DOP, Prosciutto di San Daniele DOP, Mozzarella di Bufala Campana DOP, Gorgonzola DOP, Pecorino Romano DOP, Aceto Balsamico Tradizionale di Modena DOP in številni drugi.

Največja razlika med Italijo in Slovenijo pa ni le v številkah, temveč v kulturi prehranjevanja. V Italiji hrana predstavlja pomemben del identitete, zgodovine in regionalne pripadnosti. Skoraj vsaka regija neguje svoje tradicionalne recepte, uporablja lokalne sestavine in je ponosna na svoje specialitete. Restavracije pogosto gradijo ponudbo na regionalnih surovinah, prebivalci pa dobro poznajo izvor hrane, ki jo kupujejo, ter zavestno podpirajo lokalne pridelovalce.

Slovenija ima prav tako kakovostne lokalne izdelke in bogato kulinarično tradicijo, vendar kultura vsakodnevnega kupovanja regionalne hrane, neposrednega sodelovanja s kmeti in poudarjanja lokalnih specialitet ni tako močno razvita kot v Italiji. Prav zato Italija velja za enega najboljših evropskih primerov, kako je mogoče uspešno povezati kakovostno kmetijstvo, lokalno ekonomijo, zaščito tradicionalnih izdelkov in prehransko kulturo v enoten sistem.

To so zgoraj navedena ekonomska dejstva in kratka analiza njihove kmetijske in prehrambene politike, drugače pa iskreno v kolikor smučaš v Dolomitih in primerjaš tisto hrano na kočah, in našo hrano v smučarskih središčih ne more naša hrana niti blizu. Obstajajo regije v Italiji, ki so pozornost hrani namenile še bolj kot druge, ampak v osnovi se zares Slovenija nikakor v kulinarični in tudi restavracijski kulturi ne more primerjati, ni niti blizu. Bi si pa želel, da bi bili:)

Bi pa bilo fino, če bi Finance morda naredile kakšno bolj obsežno analizo, sedaj se z umetno intelegenco in novinarsko žilico, da narediti marsikaj, mislim, da bi tudi za njihovo rubriko agrobiznis bilo to zelo koristno...Namreč povprečen Slovenec precej pocenjuje Italijansko hrano in celotno kulturo povezano z njo:)

SLO ni Italija, zajca proda[ ya mnaj kot si ga kupil in vsi profitirajo LOL .

Nekako sem se strinjal s tem, kar si zapisal, dokler nisem prišel do te točke: "...se zares Slovenija nikakor v kulinarični in tudi restavracijski kulturi ne more primerjati."

Pri nas se je zelo dobro, raznoliko, bogato in za normalno - primerno ceno. Očitno slabo poznaš slovenske gostinske ponudnike. Večina se jih kar trudi in imamo zelo dobro povprečje. To nam tudi številni turisti priznavajo.

Še enkrat, nisem mogel verjeti, da v Italiji migranti ali dovčerajšnje migrantske družine zelo prevzemajo gostinstvo in njihov nivo kakovosti je v povprečju precej slabši. Na Hrvaškem se dogaja podobno v obmorskih mestih. V Sloveniji je ta pojav v pravem gostinstvu še redek, morda tu in tam kje v Portorožu, ampak v Sloveniji še dokaj redek.

Je pa zanimivo, da so italijanski migranti gostinsko uspešni povsod drugod v tujini. Torej Italijani so dobri gostinci, a kaže, da doma tudi izgubljajo teren v razmerju do migrantov, za sedaj že tudi v večjih mestih.

(Letos sem v Firencah in Pisi jedel slabše kot marsikje v Sloveniji... resda pa nisem šel jesti v kako domačo taverno oz. locando oz. osterio na periferijo.)

Poznam to področje precej dobro. Recimo v Mariboru je kulinarična ponudba tradicionalne slovenske kuhinje v samem središču mesta po mojem mnenju zelo slaba. Mislim, da je to za drugo največje mesto v Sloveniji precejšen minus.

Hrana mi veliko pomeni. Rad raziskujem, potujem in iščem kakovostne lokalne jedi, zato precej dobro vem, kaj pomeni dobra in kakovostna kulinarika. Hkrati sem glede priseljencev precej manj obremenjen kot marsikdo. Res je, da je v nekaterih mestih – tudi deloma v Trstu – veliko lokalov v lasti Kitajcev, v Neaplju pa v kuhinjah pogosto delajo ljudje iz Indije, Bangladeša in drugih držav. Kljub temu lahko ob dveh zjutraj v Neaplju poješ vrhunsko pašto al pomodoro, kakršne res redko najdeš drugje.

Skratka, dobro poznam lokalne jedi po Italiji, pa tudi v številnih drugih državah, saj sem veliko potoval. Kar zadeva kulturo prehrane, menim, da sta Italija in Japonska med samim svetovnim vrhom, če ne celo na vrhu.

Še enkrat pa je povprečen Italijan, veliko bolj razgledan ali ve več o prehrani, kot povprečen Slovenec. To je del kulture. Obenem se v nekaterih medijih govori o "kulturnem" marksizmu. Po mojem mnenju se je nekaj podobnega zgodilo tudi na področju prehranske kulture v številnih delih sveta. Pri tem migranti po mojem niso glavni problem. Največ za ohranjanje ali izgubo lastne kulinarične tradicije lahko naredijo prav avtohtoni prebivalci s svojimi navadami, izbiro in odnosom do lastne hrane.

(Letos sem v Firencah in Pisi jedel slabše kot marsikje v Sloveniji... resda pa nisem šel jesti v kako domačo taverno oz. locando oz. osterio na periferijo.)

In potlej se vprasas zakaj ;).

Po mojih izkusnjah poisci gostilne kjer so na vratih,za sankom 50 plus gospodje ali gospe.
Tam po moje ni slabo.

[]
Poznam to področje precej dobro. Recimo v Mariboru je kulinarična ponudba tradicionalne slovenske kuhinje v samem središču mesta po mojem mnenju zelo slaba. Mislim, da je to za drugo največje mesto v Sloveniji precejšen minus.

Hrana mi veliko pomeni. Rad raziskujem, potujem in iščem kakovostne lokalne jedi, zato precej dobro vem, kaj pomeni dobra in kakovostna kulinarika. Hkrati sem glede priseljencev precej manj obremenjen kot marsikdo. Res je, da je v nekaterih mestih – tudi deloma v Trstu – veliko lokalov v lasti Kitajcev, v Neaplju pa v kuhinjah pogosto delajo ljudje iz Indije, Bangladeša in drugih držav. Kljub temu lahko ob dveh zjutraj v Neaplju poješ vrhunsko pašto al pomodoro, kakršne res redko najdeš drugje.

Skratka, dobro poznam lokalne jedi po Italiji, pa tudi v številnih drugih državah, saj sem veliko potoval. Kar zadeva kulturo prehrane, menim, da sta Italija in Japonska med samim svetovnim vrhom, če ne celo na vrhu.

Še enkrat pa je povprečen Italijan, veliko bolj razgledan ali ve več o prehrani, kot povprečen Slovenec. To je del kulture. Obenem se v nekaterih medijih govori o "kulturnem" marksizmu. Po mojem mnenju se je nekaj podobnega zgodilo tudi na področju prehranske kulture v številnih delih sveta. Pri tem migranti po mojem niso glavni problem. Največ za ohranjanje ali izgubo lastne kulinarične tradicije lahko naredijo prav avtohtoni prebivalci s svojimi navadami, izbiro in odnosom do lastne hrane.

Moras vedet, da je kulinarika precej povezana s podnebjem in statusom drzave, pomebna je tudi tradicija.

Se strinjam, ampak v osnovi se lahko odnos do hrane tudi dvigne na višjo raven, tudi, če je osnova nižja:) Ciljam predvsem dostikrat na to, da povprečen Slovenec Italijo podcenjuje v hrani, češ kaj pa ti Italijani vedo o hrani, vsaj moje izkušnje so takšne, prihajam pa iz Maribora oziroma okolice:)

[]
Se strinjam, ampak v osnovi se lahko odnos do hrane tudi dvigne na višjo raven, tudi, če je osnova nižja:) Ciljam predvsem dostikrat na to, da povprečen Slovenec Italijo podcenjuje v hrani, češ kaj pa ti Italijani vedo o hrani, vsaj moje izkušnje so takšne, prihajam pa iz Maribora oziroma okolice:)

Povprecen slovenec ja.
Glede na to da si s Stajerske, se tolikaj bolj.
Tule na dolenjskem je dosti ljudem jasno, da je italjanska hrana dobra.
Vseeno nam je bil Trst dosti blizje ze kar nekaj casa.
In veliko ljudi zahaja tja, podobno kot od vas v Graz.
Sam sem npr jedel njihove " SDO obroke", pa se ti si bili vrhunski, oz se jih ne bi sramovala nobena povprecna gostilna .
Slovenskih ne poznam, ker nisem bil v vojski.;)

Ne vem, kaj naj se sprašujem in tudi nič se ne sprašujem. Preprosto vem. Kot turista, ki sem se tam po mnogih letoh vrnil, me je presenetilo, da je v centru enih Firenc kar nekaj ološ gostiln. Tiste boljše in aka domače držijo visoko ceno. Na periferiji je drugače.

Sicer pa tisti predgovornik Info.... govori o centru Mb, češ da tam ni nič dobrega za pojest... res v centru Mb je razen v City hotelu in pri Rožmarinu skoraj nemogoče najti res dobre gostilne (ker vse drugo je nek balkanski žar), ampak čim greš malo ven iz centra, jih je kar nekaj dobrih domačih, bolj torej na obrobju mestnega obroča.

Edino, kar se z Infom strinjam, je da Italijani dajejo v kulinariki večji poudarek lokalnim sestavinam. Da pa so Italijani večji gurmani kot Slovenci, je tudi splošno znano. Ampak v Sloveniji še zmeraj se nadpovprečno dobro je. Če veš, kje iskati.

[]
Ne vem, kaj naj se sprašujem in tudi nič se ne sprašujem. Preprosto vem. Kot turista, ki sem se tam po mnogih letoh vrnil, me je presenetilo, da je v centru enih Firenc kar nekaj ološ gostiln. Tiste boljše in aka domače držijo visoko ceno. Na periferiji je drugače.

Sicer pa tisti predgovornik Info.... govori o centru Mb, češ da tam ni nič dobrega za pojest... res v centru Mb je razen v City hotelu in pri Rožmarinu skoraj nemogoče najti res dobre gostilne (ker vse drugo je nek balkanski žar), ampak čim greš malo ven iz centra, jih je kar nekaj dobrih domačih, bolj torej na obrobju mestnega obroča.

Edino, kar se z Infom strinjam, je da Italijani dajejo v kulinariki večji poudarek lokalnim sestavinam. Da pa so Italijani večji gurmani kot Slovenci, je tudi splošno znano. Ampak v Sloveniji še zmeraj se nadpovprečno dobro je. Če veš, kje iskati.

Sam nimam toliko izkusenj z italijo, a kar slisim je bil tam tezko kdo razocaran.
Pa gre za povprecne gostilne.
Pac stanje se slabsa povsod.
Veliko pripomore cista demografija.

Sam sem se lani odlicno imel v povprecni gostilni v padovi osebje pa vsaj 60 plus in to vsi.
Se tule pri nas je se enih par gostiln ko so v kuhinjah mame 80 plus.
Ena je lani zaprla vrata, ko je taka babi umrla.


Sam dvomim, da se nadpovprecno dobro je v slovenskih gistilnah.
In sem ziher, da se v italiji dosti bolje je, ce ves kje iskati.

Sicer je spet vprasanje kaj je nadpovprecno dobro je.
Ce je to kolicinsko ali mesno potlej ja v sloveniji.
Ce pa je sveze in bolj zelenjavno pa ziher italija.
Sam ne bi narocil stejka, cvrtja v italiji ali rizote, paste v sloveniji.

GORDIJSKI VOZEL

Nekoč smo šli podobno kot omenjeni Simona in Petra in skozi Padovo z našim sinom na dirko v Monzo. V celotnem mestu ni bilo za najti niti ene gostilne, da bi lahko naročili kakšno juhco kot se spodobi za majhnega otroka. Pač v tistem času, ko pri nas (pa tukaj ni mišljena samo Slkovenija in Hrvaška), marveč tudi Bosna in Hercegovina, pa tudi Srbija in Črna Gora, lahko jemo po mili volji, je bilo v Padovi vse zaprto. Pač "popoldanska siesta" in smo lačni in razočarani odpeljali naprej.
Tukaj bi se dalo pisati še in še, glede prijaznosti in cen v gostilnah ali kmečkih turizmih, pa bi nujno morali obiskati še vsaj države, ki sem jih omenil zgoraj. Veliko ljudi pogostoma obiskuje prelepe toplice, doline, pa tudi soteske, hribe, bodisi, da je to poleti ali pozimi in večina njih, se tam bolj počuti doma, kot v kakšni Italiji. Upokojenci, njihova združenja se dogovorijo za lepe aranžmaje, ki so cenovno tako ugodni, da lahko v tolikoopevani Italiji lahko samo sanjajo. Lahko bi govorili tudi o športniki in o športnih tekmovanjih, kjer je vedno veliko naših športnikov in klubov, le malo njih se vrne s slabimi občutki, bodisi o cenah, bodisi o sprejemu in prijaznosti. Tudi kulturnike in ansamble ter skupine, pogostoma zanese v te kraje, pa se le-ti po prijaznosti, prehrani, dobroti, uslužnosti ter skromnosti, lahko merijo z bilokatero opisano državo, ki jo omenja Simona v članku.
Tukaj živimo ob meji, tako, da dobro poznamo obe strani meje, nedvomno pa lahko tudi nakupujemo v trgovinah na obeh strani meje in bi lahko vsekakor koristili še ugodnosti v trgovinah, kjer so razvite t.i. delavske kooperative. Le-te še niso dovolj zrele za naše kraje, saj slovimo po največjemu številu trgovin, glede na število prebivalcev. Poleg tega pa moramo prebivalci, kljub temu, da smo na sreču kupili stanovanje, posebej plačevati še dovolilnice, ki jih velikim trgovskim centrom in njihovim brezplačnim parkiriščem ni potrebno. Poleg tega je potrebno povedati, da je krivda za nerazumevanje med kmeti in potrošniki, ena od osnovnih problemov prodaja naše prehranske verige tujcem. In to se ve katerim. Se pa je zaradi velikih trgovskih centov zaprlo veliko butičnih trgovinic, kjer so ponujali sveže in domače sadje in zelenjavo. Sedaj pa tam zevajo zaprta vrata in nezasedene zmogljivosti. In seveda zaprti s.p., zadolžene družine in ostanki pri(h)vatizacije, ki so zdesetkali prebivalstvo in delovna mesta,...saj tudi danes poteka enaka proizvodnja, vendar denar in dividende dobivajo novi lastniki onstran meje...
Še veliko bi se dalo povedati, vendar je doma najlepše, saj vsaj veš kaj ješ, če znaš izbirati in imaš vsaj kakšno njivico. Seveda, če si jo sploh lahko privoščiš! No, zadnjič je bila na razpolago njiva - kmetijsko zemljišče velikosti 200m2 za ceno 37.500,00 €...izračunali so, da to pomeni 1.875.000,00 € na hektar kmetijskega zemljišča.

Za vse, ki potujete po Italiji, pa veljajo opozorila Codacons - potrošniške organizacije, saj spremembe veljajo z danešnjim dnem, da boste vedeli, kako ravnati, če vas posname radar Autovelox in kateri med njimi so nezakoniti...

AUTOVELOX & ITALIJA

Radarji za merjenje hitrosti: Kako ugotoviti, kateri so nezakoniti
Codacons: »Zamuda pri izdaji odloka je vplivala na občinske blagajne, pa tudi na varnost v cestnem prometu.«

Z uveljavitvijo odloka Ministrstva za infrastrukturo in promet, ki ureja postopke odobritve, testiranja in kalibracije radarjev za merjenje hitrosti, v nedeljo, 12. julija, obstaja tveganje, da bodo številni radarji, nameščeni na italijanskih cestah, nezakoniti (kot tudi globe, izdane na podlagi njihovih odčitkov). Ministrstvo samo je ugotovilo, da približno 850 radarjev za merjenje hitrosti ni več primernih in jih bo ukinilo: za ponovno aktivacijo bo treba pridobiti odobritev. Za voznike bi bilo zelo težko, če ne celo nemogoče, samostojno ugotoviti, katere naprave veljajo za skladne in katere ne. Zaradi tega je Ministrstvo za infrastrukturo in promet pripravilo seznam naprav za zaznavanje hitrosti, ki zagotavlja informacije, potrebne za preverjanje primernosti radarjev za merjenje hitrosti.

Kako prepoznati odobrene radarje za merjenje hitrosti Seznam, objavljen na spletni strani velox.mit.gov.it/dispositivi navaja vse italijanske radarje za merjenje hitrosti, tako odobrene kot neodobrene. Ministrstveni popis podrobno opisuje model, leto odobritve in občino, kjer se vsaka naprava nahaja. S seznamom v roki preprosto poiščite model, ki vas zanima, in ga primerjajte z ministrskim seznamom. Z uporabo filtrov, ki so na voljo na ministrskem portalu, lahko ugotovite tudi, katere hitrostne kamere so bile deaktivirane od sobotne polnoči: tiste, nameščene po letu 2017, so skladne, medtem ko tiste, nameščene pred junijem istega leta, ki so prejele le odobritev (in ne odobritve), zahtevajo postopke preverjanja dokumentacije, tehnične preizkuse ali kalibracije, da se ugotovi njihova primernost.

Poleg tega je za ugotavljanje, kateri model hitrostne kamere je izdal globo (če se želite prepričati, da je zadevna naprava odobrena, preden jo plačate), najbolje preveriti občinsko spletno stran, kjer se nahaja hitrostna kamera, ki je zaznala kršitev. Tam boste našli seznam vseh kamer, ki mora vsebovati tudi podrobnosti o njihovi odobritvi. Pomembno je, da to storite pred plačilom globe, saj v skladu s sodbo kasacijskega sodišča iz leta 2024 odobrene, a neodobrene hitrostne kamere niso veljavne za izdajo glob. V nekaterih primerih pa občinska spletna stran morda ne ponuja potrebnih informacij: v tem primeru je mogoče zahtevati dostop do dokumentov.

Komentar Codaconsa:
»Odlok ministrstva za promet o radarskih kamerah je dobra stvar, vendar ukrep prihaja z ogromno zamudo,« navaja Codacons, ki objavlja tudi podatke o prihodkih, ki jih občine ustvarijo z napravami za merjenje hitrosti. »Od leta 2021 do 2025 so radarske kamere samo v 20 največjih italijanskih mestih ustvarile skupno 306,3 milijona evrov prihodkov,« pojasnjuje združenje. »Od aprila 2024, ko je kasacijsko sodišče razsodilo, da so globe, izdane z odobrenimi, a neodobrenimi napravami, nične, smo bili priča pravemu kaosu glede radarskih kamer, kar je sprožilo velik spor med vozniki in lokalnimi oblastmi ter spodkopalo temeljno načelo: gotovost glob.« »Ponavljamo, da je treba tiste, ki kršijo omejitve hitrosti in ogrožajo svoja življenja in življenja drugih, kaznovati z največjo resnostjo,« navaja Codacons, »vendar morajo biti globe legitimne in izrečene z instrumenti, ki so v celoti v skladu z določbami cestnoprometnega zakonika.« »Zamuda pri izdaji odloka o radarskih kamerah je neposredno vplivala ne le na občinske blagajne, katerih prihodki od radarskih kamer so se samo v velikih mestih leta 2025 zmanjšali za 9 %, temveč tudi na varnost v cestnem prometu, zaradi česar so lokalne oblasti naprave izklopile, da bi se izognile pritožbam voznikov,« zaključuje Codacons.
www.tgcom24.mediaset...1dd023c356
velox.mit.gov.it/dispositivi
www.trovavelox.it/pr...ce/trieste