"Miha,« pravi učitelj, »Kaj zjutraj najprej naredi tvoj oče?«

"Srat gre, gospod učitelj" odvrne Miha.

"O" pravi učitelj, "In s čim se preživlja tvoj oče?"

"Zidar je" pove Miha.

Učitelj si misli, hmmm, delavski razred, kaj drugega ni pričakovati.

"Peter" pokliče učitelj, "Kaj pa zjutraj najprej naredi tvoj oče?"

"Srat gre, gospod učitelj" odgovori Peter.

"Hm," pravi učitelj, "in s čim se preživlja tvoj oče?"

"Moj oče je mizar," pravi Peter.

Učitelj odgovor seveda razume kot potrditev svojih sumov o pomanjkanju jezikovnih veščin med otroki delavskega razreda.

"Nejc. Kaj pa je po poklicu tvoj oče?"
"Moj oče je odvetnik" odgovori Nejc.

"In kaj je prva stvar, ki jo naredi tvoj oče zjutraj?"

"On pa zjutraj najprej bere časopis Finance", odvrne Nejc.

"Zanimivo," pravi učitelj, "in koliko časa porabi za branje časopisa?"

"Ne dolgo," pravi Nejc, "samo dokler se ne userje!"

Umre Tito.

Poteka razprava med Peklom in nebesi kam z njim. Ugotovijo, da v resnici ni bil slab človek. A ker je bil zadrt komunist, in brezbožnik, pa ravno za v nebesa tudi ni.

Pa se Bog in Hudič nekako zmenita, da bo Broz eno leto v Peklu, eno leto pa v Nebesih. Kje pa najprej? Bog in Hudič vržeta kovanec, in pade tako, da gre Tito najprej za leto dni v Pekel.

Mine leto dni, se oglasi Hudič z Brozom pri nebeških vratih, in pravi Bogu:
"Evo. Leto je minilo. Tito bo zdaj pr tebi. Jaz ne zmorem več zdržati. Najprej mi je organiziral peklenski sindikat, pa so mi peklenščki štrajkali. Pol sem jim dvignil plače, je bil mir kak teden. Nakar se je lotil iz mladih peklenščkov delat pionirsko organizacijo. Pa so ble mladinske delovne brigade urejanja Pekla. No zdaj je mel idejo samoupravljanja, da naj peklenščki kar sami furajo Pekel. Na tu ga maš. Jaz bom dol rabil en let, da vse v red spravim!"

In Tito vstopi v Nebesa.

Spet mine leto dni, in se Hudič vrne ponj. Spet je na vrsti Pekel. In pravi Bogu:
"Gospod Bog. Prišel sem po komunista Tita, kot smo zmenjeni..."

Bog odvrne:
"Kot prvo, nisem Gospod Bog, ampak tovariš Bog. Kot drugo, Bog ne obstaja. In kot tretje, če našemu Tovarišu Predsedniku še enkrat rečeš komunist, te bomo pred sodiščem obsodili veleizdaje!"

Hčerka pripelje en dan domov zaročenca, k staršem na večerjo. Večerja mine mirno. A materi nekaj ne da miru. Na tiho pravi očetu, naj zaročenca na samem vpraša kakšne ima načrte zase in za njuno hči. Navsezadnje se le bosta poročila.

Po večerji oče potegne bodočega zeta na kraj v svoj kabinet, in ga vpraša:
"Povej mi mladi mož. S čim se ukvarjaš?"

Fant odvrne:
"Sedajle študiram na teološki fakulteti."

Oče:
"Zelo lepo je to. Ampak te smem vprašati, kako boš poskrbel, da bosta z mojo hčerjo imela streho nad glavo, in hrano na mizi?"

Fant:
"Verjamem, da mi bo z molitvijo uspelo. In nama bo Bog pomagal!"

Oče:
"Praviš da bi poročil mojo hči... pa si ji ob zaroki vsaj kupil zaročni prstan? Kako boš poskrbel za poroko in slavje in vse???"

Fant:
"Veste jaz verjamem, da čeprav nič od tega še nisem, mi bo z Božjo pomočjo uspelo..."

In tako se nadaljuje pogovor bodočega zeta in tasta. Karkoli ga tast vpraša, ima zetor odgovor, da bo Bog pomagal...

Zvečer, v postelji, očeta pobara žena:
"Kako je šel pogovor z najinim bodočim zetom?"

Foter se odkašlja:
"Nima šole, nima šihta, nit nima dnarja. Dobra stran je, da misli da sem Bog..."