za vikend bo obletnica smrti velikega poeta, človeka z veliko začetnico... Dane hvala ti za vse...


o, rad položil glavo bi na prsi tvoje
in utonil bi v ljubezni tihe mir,
o, rad s teboj delil bi dneve svoje,
dokler življenje se ne nagne na večer.

A kličejo me spet daljave širne.
Potrkal veter z njih na okno je nocoj.
Vem, da obup je tam, da ure so nemirne,
da kakor s prahom čas igral se bo z menoj.

A če ostanem, me čez leta
bo ločil s tabo isti čas,
ko v tebi več ne bo ljubezni cvetja,
ko bo zorala starost tvoj obraz.

O, raje grem s podobo drago v duši
na težko pot nemira, razprtij,
kot čakam, da počasi čas razruši
obraz najlepših iluzij.

Življenje vse iskal sem le dobrote,
popotnik reven, lačen in ubog,
življenje vse iskal sem le toplote,
poljubljal zanjo prste mrzlih rok.

Nikjer se ni utešila duša žejna.
Iz tvojih rok je prvič pila slast, opoj,
in razprostrla se pred tabo je brezmejna
v lepoti svoji, da strmela si z menoj.

A čuj, spet veter okna stresa
in kliče me na negotovo pot.
Adijo tiha soba, gozdi, vresja,
kjer bil sem hlapec tvoj in tvoj gospod.

Ti spiš. Naj ti bo sladko tvoje spanje.
Jaz nisem zate. Jaz sem potepuh.
Le cesta daje potepuhu sanje,
pa naj mu tisočkrat bo grenek kruh.

D.Zajc, Potepuh

njemu v spomin, že celi teden poslušam Čompe...

www.youtube.com/watc...TmXZU0MKsA

lpA

Janez Škof in Dane Zajc: ROŽE NOČI (tekst komada, iz cd-ja Daneta Zajca in Janeza Škofa z imenom Ogenj v ustih)


Trgal sem rože noči, trgal na njivi prekletih,
trgal vse dolge noči, strup je bil v žalostnih cvetih.

Pil sem pijačo strasti, pij sem pijačo strupeno,
pil sem jo v uri slasti, dušo prodal sem v zameno.

Že nad goro rezgeta, vranec in bije s kopiti,
črna mu griva vihra, vrag ga ne more krotiti.

Šel bo čez tale polja, šel bo čez njivo prekletih,
ogenj v očeh plapola, ogenj je v prsih razgretih.

Morda bom sam sred noči, kadar zdivjal bo prek mene,
morda le rože noči, bojo s krvjo orošene.

Morda bom sam sred noči, kadar zdivjal bo prek mene,
morda le rože noči, bojo s krvjo orošene.

CREDO

Ljubim trhle razpadle stvari,
usahle cvetove,
mrak, ki po krvi diši
in votlo vriskanje sove.

Potuhnjene tihe korake
in stoke, ki hropejo v noč,
človeka, ki nič več ne čaka,
ki suho zakašljal je v noč.

Ljubim vse bolno vse gnilo,
temo in nemirni strah,
ubijanja mračno silo
in groze ledeni dah.

Vse kar je kot moja duša,
kar več se smejati ne zna,
kar v kotu stoji in posluša
kdaj se ta trenutek konča.

Ljubim vse bolno vse gnilo,
temo in nemirni strah,
ubijanja mračno silo
in groze ledeni dah.

Vse kar je kot moja duša,
kar več se smejati ne zna,
kar v kotu stoji in posluša
kdaj se ta trenutek konča.