Evropa, še posebej EU so popolnoma zašli.

Vse se vrti okrog vojne in oboroževanja.

Nihče več ne dela za mir.

Očitno določenim lobijem to ustreza.

Ovce pa slepo sledijo.

Nekdanjo odlično partnerico Rusijo prikazujejo za hudega sovražnika.

In določeni krogi v Bruslju, Londonu in še kje delajo vse, da ne pride do miru v Ukrajini.

Mediji sploh ne poročajo, da je pred nekaj dnevi v Berlinu oni bedak iz Nizozemske, ki je šef NATO, zahteval še dodatnih 60 milijard za oboroževanje Ukrajine !!!

Očitno ima nekdo od te vojne ogromno koristi in nikakor noče, da se ta biznis konča.

Še posebej, če bomo denar za to dajali mi. "Samostojni" NATO nam bo pobral tudi 10% BDP ali po potrebi več. Efekt pa? Beda, nižja sociala, nižje pokojnine, večje cene.

Kaj pa je bilo narobe z Iranskim napadom na RAF Akrotiri??


Mimogrede, bolj kot napad je tisto bilo opozorilo.

In še to - RAF lokacije na Cipru bi povsem upravičeno lahko napadel še marsikdo drug. Na primer palestinsko* odporniško gibanje bolj znano pod imenom Hamas.

* Z opombo, da je ta grupacija bila (vsaj) financirana tudi s strani Israhella. Zelo nerad navajam reference na Wikipedio, ampak recimo:
en.wikipedia.org/wik..._for_Hamas

Ja, res še manjka, da bi z neko skupno vojaško silo upravljali politični vrhovi, ki za to nimajo ne mandata ne realne odgovornosti.
Poleg tega: kdo bi sploh napadel Hrvaško? Hrvaška razpolaga z okoli 15.000 aktivnimi pripadniki v vseh vejah oboroženih sil, medtem ko ima Srbija približno 28.000 aktivnih vojakov. Doktrinarno Srbija sledi konceptu totalne obrambe in odvračanja, Hrvaška pa svoje oborožene sile razvija predvsem skladno z zavezami v okviru Nata.
Dejstvo je, da ne ena ne druga država brez splošne mobilizacije (čeprav obe ponovno uvajata neke oblike vojaškega roka) ne predstavljata resne vojaške sile. Rafali, raketni sistemi in druge “high‑end” platforme imajo bistveno več simbolno‑politično in propagandno vrednost kot pa realno operativno težo v dolgotrajnem konfliktu. Ne Hrvaška ne Srbija nista sposobni vzdržati izčrpajoče, dolgotrajne vojne tipa SVO ali podobnih sodobnih konfliktov visokointenzivne izrabe resursov. Iran je npr. zaenkrat z asimetričnim vojskovanjem uspel poraziti epsteinovo koalicijo.
Tudi primeri sodobnih spopadov kažejo, da lahko asimetrično vojskovanje povzroči znatno škodo tehnično in številčno močnejšim koalicijam, ne da bi šlo za klasičen meddržavni spopad. V tem kontekstu je klasično tekmovanje v številu letal ali raket precej zavajajoče.
Vsi ostali potencialni “zunanji” akterji so tako ali tako članice EU, kar klasičen scenarij vojaške agresije praktično izključuje, če pa bi se že zgodilo, pa je omenjeni 472. člen popolnoma irelevanten. Ravno tako 5. člen NATA. Realnejša grožnja ostajajo asimetrična varnostna tveganja, kot je terorizem, v slogu napadov v Parizu leta 2015 – to pa je povsem druga kategorija izziva, na katero klasične oborožene sile nudijo zgolj omejene odgovore.

no, bolj resna grožnja je da te bedak zbombardira kot Gazo. No, da ne delamo krivico bedaku, EU podpira izvensodne eliminacije na svojem ozemlju, če jih izvede Izrael ali Ukrajina. Tudi naravovarstveno jih zaenkart nič ne moti, če ukrajinci razstreljujejo tankerje v Mediteranu.