Pogled Antona Ropa na slovensko privatizacijo odpira vprašanje o tem, kako je tranzicijska družba izpeljala prehod iz družbene (»nikogaršnje« oziroma dejansko državne) lastnine v zasebno.

Zakaj je bila slovenska (certifikatna) privatizacija deležna uprvičnih kritik?

Izključitev delavcev kot primarnih lastnikov:
Namesto da bi se delavcem in nekdanjim zaposlenim – torej tistim, ki so desetletja ustvarjali vrednost v podjetjih – omogočil neposreden, preferenčen prehod v lastništvo lastnih podjetij, je certifikatni sistem vsem državljanom razdelil enake "papirnate" vrednostne papirje. Podjetja so se tako formalno privatizirala, a so delavci ostali le pasivni opazovalci, medtem ko je dejansko upravljanje prešlo v roke notranjih struktur, državnih skladov in pozneje posrednikov.

Podcenjenost in razprodaja certifikatov:
Ker je bila in je še danes včina Slovncev finančno nepismena in ni imlea zaupanja v domači kapitalski trg in niti dolgoročne vizije glede vrednosti podjetij, se je zgodilo množično razprodajanje certifikatov. Ljudje so jih pod ceno prodajali novonastalim pooblaščenim investicijskim družbam (PID-om) in špekulantom, kar je preprečilo nastanek stabilnega, razpršenega lastništva med državljani. Takratni poslanc Marijan Poljšak (podpr ga je tudi g. Rop) je na moj predlog predlagl, da bi certifikate lahko odkupovali za ta namen ustanovljeni skladi pri občinah, ki bi nuduilintusi strokovno podporo pri odločanju a predlog ni bil sprejet.

Nmesto tega je odločala poltično birokratska elita na oblasti:
Celoten proces so vodili in oblikovali politični krogi ter državna birokracija. Ker ti akterji niso imeli lastniškega tveganja v gospodarstvu, so postavili pravila, ki so ohranila vpliv države, preprečila prave tuje sinergije, hkrati pa odprla vrata kasnejšim kapitalskim koncentracijam in t. i. tajkunizaciji.

Kakšna bi bila lahko rešitev (analiza predloga)?

Predlog, da bi bila privatizacija zastavljena drugače, vsebuje dva ključna stebra:

Za zaposlene in nekdanje delavce: Podjetja bi se prenesla neposredno na tiste, ki so v njih delali, vendar z zakonsko prepovedjo prodaje ali prenosa delnic (npr. za obdobje 5 let). S tem bi preprečili takojšnje brezglavo unovčevanje in špekulativno izsesavanje premoženja. Delavci bi postali pravi lastniki šele takrat, ko bi podjetje začovalo stabilno delovati na trgu, hkrati pa bi razvili dolgoročni interes za njegovo uspešnost.

Za preostale državljane (nezaposlene): Tisti, ki niso bili zaposleni v konkretnih podjetjih, bi še vedno prejeli splošne certifikate (ali delnice državnega sklada), ki bi jih lahko prosto investirali v druge gospodarske panoge, sklade ali infrastrukturo, s čimer bi ohranili enakopravnost vseh državljanov pri delitvi družbenega premoženja.

Zaključek

Slovenska privatizacija ni ustvarila avtentičnega, širokega podjetniškega razreda med delavci, temveč je z birokratskimi varovalkami in hitro likvidacijo certifikatov prek posrednikov utrla pot kasnejšim lastniškim anomalijam. Model z obvezno petletno zadržko in neposrednim vezanjem delavcev na lastništvo lastnih podjetij ter ustreznim finačnim izobraževanjem o pomnu latništva bi verjetno prinesel večjo gospodarsko stabilnost in manj kasnejših socialnih krivic.

Politične elite so že takrat enko kot tudi danes želele nadzorovati prehod moči. ocnjujm da bi bilo celo smouprvljnaj euspešno če bi sočasno tkratna držva delcem omogoila lastništv nad svojimi tovrnami. Samozprvaljanje z latnino od nikogar pa je bila smešna farsa.