Ključna poanta članka je, da se svetovno gospodarstvo premika iz obdobja relativne predvidljivosti v obdobje trajne negotovosti.

V naslednjih letih ne bo zmagalo nujno najbolj učinkovito podjetje, ampak tisto, ki bo najbolj odporno in prilagodljivo.

V ekonomiji se običajno predpostavlja, da je uspešnost nekaj pozitivnega sama po sebi. Vendar je veliko pomembneje vprašanje: kdo pobere koristi uspešnosti in kdo nosi stroške zanjo?

Če uspešnost pomeni:

večji dobiček za lastnike,
večji pritisk na zaposlene,
nižje zaloge,
večjo odvisnost od enega dobavitelja,

potem je podjetje lahko videti uspešno v bilanci, hkrati pa postaja manj odporno.

Po drugi strani pa lahko podjetje zavestno vlaga v:

ljudi,
znanje,
varnostne rezerve,
razvoj dobaviteljev,
dolgoročne odnose s kupci.

To zmanjšuje kratkoročni dobiček, a povečuje dolgoročno sposobnost preživetja.

Zato je zanimivo, da se je v zadnjih desetletjih uspešnost pogosto merila predvsem skozi donos na kapital. Lastniki so bili nagrajeni za učinkovitost, družba pa je pogosto pričakovala stabilna delovna mesta, davke, razvoj okolja in socialno varnost. Ko nastopi kriza, se pokaže, da ti cilji niso vedno usklajeni.

Peter Drucker je nekoč zapisal, da je namen podjetja ustvariti kupca. Danes bi marsikdo dodal, da mora podjetje ustvarjati tudi sposobne ljudi. Brez njih ni ne prilagodljivosti ne odpornosti.

Morda bi lahko rekli takole:

Uspešnost, ki služi samo lastniku, je finančni rezultat.

Uspešnost, ki služi tudi zaposlenim, kupcem in okolju, pa je trajnost podjetja.

Prava dilema današnjega časa verjetno ni, kako postati še učinkovitejši, ampak kako uravnotežiti učinkovitost, odpornost in človeški kapital. To ravnovesje pa je veliko težje izmeriti kot dobiček.