Pri ekspoloziji storitev slikovne diagnostike imajo izvajalci še najmanj neposredne odgovornosti. Opravljenih je bilo toliko storitev, kolikor je bilo povpraševanja. Če bi bilo število storitev omejeno, bi se zgolj podaljšale čakalne vrste.
Ker so opravili več pregledov, so zaslužili več.

Manj storitev slikovne diagnostike bi lahko bilo, če bi se zgodilo dvoje: če bi zdravniki (osnovno zdravstvo in specialisti) napotovali manj in če bi bolniki manj zahtevali/pričakovali.

Zelo verjetno je, da je napotovanja preveč. Marsikatera napotitev je za vsak slučaj, veliko je slikovne diagnostike, ki ne pripelje do nobene klinične odločitve. Seveda imamo tu zdravniki veliko odgovornosti, da pojasnjujejmo pacientom, kdaj je neka diagnostika smiselna in kdaj ne.
Po drugi strani pa je prav hitra in natančna slikovna diagnostika pogosto tista, ki vodi zdravljenja, da so ta bolj uspešna in natančna. Končno revija, ki je del časnika Finance, poroča o uspehih zdravljenja; in del teh uspehov je več diagnostike, tudi slikovne, hitre in pravočasne.
ZZZS se s tem poglobljeno ne ukvarja, vsaj na zunaj videti ni.
Agencije za kakovost in strokovne usmeritve, ki bi sproti usmerjala potrebnost slikovne diagnostike, pa nimamo.

Slikovno diagnostiko pričakujejo pacienti. Včasih upravičeno, drugič spet ne.
Omejitev teh pričakovanj bi lahko bila neka participacija in vprašanje, ali se "splača" investirati nekaj denarja za to ali ono diagnstiko, ali ne. Pacient tega zdravnika nikoli ne vpraša. Pacienti v našem zdravstvenem sistemu se ne vprašujejo o smisenosti investciije niti toliko, kot se sprašujejo o tem, katero znamko (in posledično ceno) pnevmatik bodo dali na avto.

Na koncu pa še komentar na to, da je bilo manj kardioloških in internističnih pregledov.
Dvoje. Radiologov ni moč preusmeriti, da bi delali internistične preglede. Njihovo delo je solidno plačano, lahko delajo na daljavo...
Pogovarjanje s pacientom, starejšim, počasnim, z več boleznimi, stanji in s svojci... lahko traja pol ure, uro, še več. Pri splošnem zdravniku, pri kardiologu, pri ortopedu. V javnem zdravstvu je prav ta element globoko podcenjen, na vseh ravneh.
Dokler ne bo zdravstvena oblast, ZZZS in pacienti spoznali, da je prav čas in pogovor zdravnika z bolnikom ključna dobrobit zdravstva, bodo cvetele laboratorijske in slikovne preiskave. Potrebne, če bomo hoteli imeti sodobno zdravstvo, in tudi nepotrebne.

Ne vem sicer, zakaj je pregledov manj. Tudi število pregledov ima lahko svojo inflacijo. Kakor so najbrž številna slikanja nepotrebna, so najbrž tudi številni pregledi nepotrebni. Čakalne dobe za nekatere storitve so dolge. Razen, če zdravnik v osnovnem zdravstvu ugotovi, da gre za pomembno stanje (za kar potrebuje izobrazbo, čas in mir - o tem je pisal prof.Ihan, priporočam v branje) - v takem primeru marsikje (ne čisto povsod!) čakalne dobe skoraj ni. (!o tem imam veliko izkušenj, vsak dan) Za človeka, ki storitev potrebuje, je čakalna doba marsikdaj precej manjša od razvpite; za številne brezzvezne napotitve pa čakalne dobe so. Kar je pravzaprav prav. Enako kot za slikanja, se lahko vprašamo za ostale napotitve, ali so res potrebne?
Kaj pa, če je bilo teh manj pregledov bolj kvalitetnih?, kaj pa, če za en pregled , recimo na kardiologiji ob vse starješi populaciji in ob vse več uporabljenih zdravilih potrebujemo več časa? In je morda teh manj pregledov bilo bolj kvalitetnih?

Žalosti me, da časopis, ki želi biti kvalteten, za katerega sem pošteno plačal naročnino, pravzav dela nestrokovno. Psevdoanaliza. Nekaj analitike, toliko, da potrdi vnaprej pripravljeno tezo, da je problem v zdravstvu zgolj ta, da bi zdravniki radi za večjo plačo delali manj in še gledali v luft.
Za to ne potrebujemo Financ, ne resnih novinarjev, to piše na FB...

Strinjam se, da je problem produktivnost. Tudi s tem se strinjam, da Finance pač niso kraj za reševanje težav.
Jih pa lahko razgrinjajo. To, kar počenete, je sicer delček tega, ne trdim, da ni, ampak zelo parcialen. Naša družba se že desetletje in več ukvarja s tem, kako bi zdravnike prislila, da bi delali več.
Žal pa v vsem času nismo prišli globje kot do tega, da je rešitev v tem, da se ne gleda v luft. Razgrinjanja pravih problemov in kompleksnosti zdravstvenega ekosistema pa v tem časniku, ki bi rad bil pameten, žal ne vidim. Oziroma bi prav tega pričakoval precej, precej, precej več.