Kako pa kaj s točko 4 (je kar izginila iz članka): oe.finance.si/8942640/


Četrtič, kako draga je lahko (premalo premišljena) ambicioznost
Pri postavljanju ambicioznih podnebnih ciljev se je dobro spomniti na zgodbo o prehitro postavljenem cilju.
Slovenija se je pred leti zavezala, da bomo leta 2020 zagotovili iz obnovljivih virov 25 odstotkov celotne končne rabe energije. Za EU bi zadoščalo 20 odstotkov, a so bili takratni pristojni tako zagnani, da so lestvico prostovoljno dvignili za pet odstotnih točk.
Cilja zelo verjetno ne bomo dosegli. Ne bo nam sicer veliko manjkalo, verjetno približno odstotna točka, a bo dovolj, da bomo primorani plačati kazen evropski komisiji. Če bi se držali zahtevanih 20 odstotkov, kazni ne bi bilo, obnovljivih virov pa zato ne bi imeli nič manj.
Nauk zgodbe: trikrat premislimo, preden zapišemo ambiciozen cilj v podnebno strategijo, ki jo bomo poslali v Bruselj.

A jeza (bes) prebivalstva, ki ji te okoljske strategije dvigajo ceno osnovnih zivljenskih potrebscin (energija, prevoz) bodo tudi upostevali, ali samo fantazije sminkerjev ki jedo eko bio vegan in imajo najbolj varcnega terenca z euro6 motorjem?

(Ce bi bili v UK, bi vprasal, ali bodo upostevali tudi mnenje raje, ki obiskuje pube, ali samo tiste, ki hodijo v Pret-A-Manger)