spet cel clanek enega jamranja. ce tele jamrace beres, te res mine do vsega. vse bi uzivali, kar pritice iz zivljenja v razvitem delu sveta, davke bi pa placevali kot da zivijo v centralnoafriski republiki.

raje bi zahtevali, da za svoje davke nekaj dobimo. recimo poceni stanovanja (o cemer se tule ne prebere nicesar). ne, to pa ne, te odpravijo na hitro, nepremicnine naj vendar ureja trg (sic, kaksen je to trg, ki ga tako mocno uravnavajo drzava, slaba banka, banke, nepremicninski baroni, mafija, cene pa z lahkoto rastejo 20%+ letno ob kao 2.1% inflaciji). saj res, inflacijo pa znajo izracunati do decimalke natancno, pa cetudi je podatek popolnoma nekredibilen in je kuhanje stevilk tu javna skrivnost...

Že 14 dni eno in isto. Ste povsem brez idej, o çep pisati?

Zakaj bi danes pustil redno službo, tvegal nekaj deset tisoč evrov prihrankov, se spustil v negotove podjetniške vode, vedoč, da se bo treba leta in leta odpovedovati ter garati, če mu nekoč uspe, pa bo moral po že plačanem DDV in vseh prispevkih ter davkih na delo državi prepustil do 60 odstotkov ustvarjenega (19 odstotkov davek na dobiček in v skrajnem primeru 50-odstotna obdavčitev izplačanih dividend).

Takih pa res lahko prešteješ na prste (ene roke). Večina začne podjetniško pot bodisi že v mladosti (samostojno ali kot nadaljevanje družinskega posla), drugi, ki so razvili svoj posel iz popoldanskega fuša, tretji, ki so ostali brez službe in niso imeli druge izbire.