Če tole (z)drži, je to izjemno pozitivno za prodajo Radenske, nadaljevanje razdolževanja Skupine Pivovarna Laško in maksimizacijo vrednosti enote premoženja delničarjev.

Za nekatere slaba, spet za druge izredno dobra novica

Nekdanji lastniki Radenske, ki zahtevajo vračilo polovice premoženja, 12 blagovnih znamk in plačilo odškodnine za pravico uporabe mineralne vode oziroma zemljišč, so ostali praznih rok. To je dobra novica za Pivovarno Laško, ki Radensko prodaja.

Omenjeni postopki, povezani z denacionalizacijo, so pomembni tudi za postopke prodaje Radenske. Pivovarna Laško, 82-odstotna lastnica Radenske, družbo prodaja že od lani. Izvedba prodaje je načrtovana do konca leta.

Upravna enota Gornja Radgona je zavrnila zahtevek ameriškega državljana Rudolfa Höhna – Šariča, ki je kot denacionalizacijski upravičenec leta 1993 vložil zahtevek za vrnitev po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja Radenske. Razlog je v tem, ker ga je očim Ante Šarič najprej posvojil, potem pa posvojitev preklical, v tem primeru pa premoženja ne more dobiti.

Komisija za denacionalizacijo upravne enote Gornja Radgona je ugotovila, da se denacionalizacijski postopek za premoženje, odvzeto Anteju Šariču, ne more nadaljevati, ker niti Rudolf Höhn – Šarič niti Šaričeva vnuka ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci po njem.

Možna je pritožba

Gre za odločitev na prvi stopnji, na katero je možna pritožba na ministrstvo in upravno sodišče, po besedah načelnika upravne enote Gornja Radgona Marjana Potiska pa Ante Šarič ne bi mogel dobiti vrnjenega premoženja, ker nikoli ni bil jugoslovanski oziroma slovenski državljan, Rudolf pa ne zato, ker je Ante leta 1942 preklical Rudolfovo posvojitev.

Na upravni enoti so že junija 2012 zavrnili zahtevke za vračanje premoženja po Antejevi soprogi Wilhelmini Höhn – Šarič. Ta je imela namreč po finančni izravnalni pogodbo med takratno Zvezno republiko Nemčijo in Avstrijo iz leta 1962, po kateri so lahko vsi, ki so bili na dan 27. novembra 1961 avstrijski državljani in s stalnim prebivališčem v Avstriji na dan 1. januarja 1960, dobili odškodnino v drugi državi za po drugi svetovni vojni odvzeto premoženje. Po zakonu o denacionalizaciji take osebe pri nas ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci.

Vloženi zahtevek se nanaša na vrnitev deleža v takratnem podjetju Kuranstalt Sauerbrun Radein, vrnitev nepremičnin ter plačilo odškodnine, kar v naravi večino zemljišč in objektov znotraj zdraviliškega kompleksa v Radencih ter del zemljišč in objektov na lokaciji sedanje polnilnice Radenske v Boračevi.

O tej zadevi poleg postopka na gornjeradgonski upravni enoti, v katerem je vrhovno sodišče julija 2009 v revizijskem postopku razsodilo, da se upravičenec Rudolf Höhn – Šarič od 28. avgusta 1945 šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana, poteka še sodni nepravdni postopek pred okrajnim sodiščem v Novem mestu.

Zahtevek za vrnitev premoženja po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij sta 20. decembra 2010 vložila upravičenca Michael Wiesler in Barbara Purre-Wiesler, vnuka Wilhelmine Höhn – Šarič in Antona Šariča, in to predlog za vrnitev podržavljenega premoženja, ki je bilo zaplenjeno Antonu Šariču s sodbo sodišča slovenske narodne časti.

Upravičenci zahtevajo vračilo polovice premoženja, zahtevanega v denacionalizacijskem postopku, vrnitev 12 blagovnih znamk in plačilo odškodnine za pravico uporabe mineralne vode oziroma zemljišč, na katerih so vrelci mineralne vode.

Tudi v tej zadevi je sodišče zahtevek zavrnilo, sodba pa še ni pravnomočna.