Če mora podjetje državi od vrednosti dela producenta državi dati več, kot da producentu, potem je s tako državo gotovo nekaj zelo narobe. Vendar nič ni bolj narobe od tega, da se to dogaja že 20 let in da praktično že ves ta čas v politiki gledamo ene in iste frise, ki so nas vse doslej kar naprej vneto prepričevali, kako je to dobro in da bi bilo lahko še bolje, če bi producentu lahko vzeli še več.

Ne glede na to, da v teh nesrečnih 20. letih skoraj nismo imeli politika, ki bi vedel, kaj je treba narediti, da se bodo skupne in posamične koristi državljanov lahko povečale, zadnje obdobje, v katerem je kriza pokazala zobe, svojsko izstopa. Tako na desni, kot na levi sta v ospredje stopila dva politika izrazito sprevrženega duha in zelo omejenih intelektualnih zmožnosti, Janez Janša in Zoran Janković.

Prvi po eni strani fantazira o ukrepih čikaške šole, sredstva, ki jih je pripravljen uporabiti za dosego tega cilja, pa so vse prej kot s te strani, so skrajno nenavadna in njihova uporaba daje vtis delovanja shizofrenika. 100% obdavčitev producentov, iz katere se ne napaja le država, ampak tudi državna podjetja, se s pomočjo ukrepov varčevanja še povečuje, hkrati pa se iz sktrankarskih razlogov ohranja 2/3 občin preveč, nepotrebno število upravnih enot, direktoratov, agencij, sekretariatov in drugih paradržavnih institucij. Do skrajnosti naj bi se tudi država=vladajoče stranke vpletle v upravljanje državnih podjetij v trenutku, ko je očitno, da bo nacionalno "srebrnino" končno le treba prodati. Normalno bi pač bilo, da holding upravlja tuja ekspertna skupina, ne pa strankarska klientela.

Dejansko pri Janši torej ni ničesar friedmanovskega, čeprav skuša tak vtis ustvariti. Gre le za potenciranje 20 let stare politikantske razvade ožemanja producentov, da politični razred lahko še naprej lagodno in korumpirano živi. Kot vemo, se Janša v zadnjem letu ni ustavil niti pred kršenjem ustave, zakonov in pogodb. Ko pa ga Protikorupcijska komisija pozove, da odreagira v skladu z zakonom in evropskimi političnimi uzancami, takoj skliče krdelo somišljenikov in v korupcisjki maniri izsili nekakšno podporo, misleč, da je to, to. Vendar "to" ni nič. Čas, ko je "to" "nekaj" bilo, je minil. To je tisto, česar kaplarski intelekt ne more dojeti.

Očitno je, da se mu je čas ustavil že zdavnaj. Taki ljudje pa so uporabni samo, če krave pasejo. Janez Janša pa je predsednik vlade. Predsednik, ki v enem letu ni naredil ene pametne. Še prej pa je bil štiri leta predsednik vlade, ki je Slovenijo pahnila v totalno polomijo, saj je ta vlada z napačnimi in zmedenimi signali in možnostmi povzročila neznansko zasebno in bančno zadolževanje, ki ni imelo nobenega pokritja v vrednosti tekoče in pričakovane produkcije. To polomijo pa Janševa kaplarska pamet še vedno prikazuje kot ekonomski uspeh. Pred koncem prvega mandata se je Janša očitno tudi ustrašil, da bodo nekateri menedžerski prevzemi, ki jih je bil sam generiral, oslabili njegovo politično moč na prihodnjih volitvah in jih je nasilno zavrl. Ker je to njegovo ravnanje sovpadalo z začetkom finančne krize v Ameriki, je s tem predčasno, ko v Evropi še ni bilo krize, finančno krizo zanesel v Slovenijo. Tako je Janez Janša z brezpotrebno razprodajo delnic Istrabenza pahnil to Primorsko podjetje v krizo, ki traja še danes in 15000 malih delničarjev okradel za več kot sto milijnov evrov. Ker so delničarji Istrabenza locirani strogo lokalno, lahko trdimo, da je Janez Janša kot predsednik vlade okradel Primorsko za več kot sto milijonov evrov samo iz naslova bojazni, da bi mu utegnila lastniška konsolidacija Istrabenza politično škodovati na prihodnjih volitvah.

Uzurpacija oblasti s strani Janeza Janše je torej totalna. To, kar se dogaja šolnikom je samo obstranska zadeva, saj je šolstvo v Sloveniji ekskluzivno opredeljeno s sistemom, ki ga ima. In evidentno je, da ta sistem, v katerem je recimo sedanji premier bil stalno pri besedi, če ne na oblasti, ni (bil) sposoben producirati tehnološkega nivoja, ki omogoča sodobni način življenja. In evidentno je, da je bilo 20 let Janeza Janše in njemu podobnih, sfantaziranih shizofrenikov in sleparjev na oblasti popolnoma zadosti.

Drugi model, ki prihaja z levice, Zoran Janković, ni dosti drugačen od prvega. Na videz je v politiko vstopil na novo, vendar je v njej že od vekomaj. Jankovića Friedman ne zanima, saj ga svoboda in deregulacija ovirata pri njegovih cirkularnih poslih med državo in njegovo zasebno poslovno sfero. Brez dvoma se bo za vedno proslavil s tem, da je v Ljublajni sredi krize pričel graditi megalomanski športni objekt in da bi krizo, ki je posledica zaostajanja v tehnološkem razvoju, reševal z novimi gradbeni projekti v okolju, ki še do sedaj zgrajenih objektov finančno in poslovno nasploh, ne more prebaviti.

Očitno je sedaj zadnji čas, da se v tej državi napravi red. In to najprej na vrhu. Z obema, v kratkem, bivšima. Vendar s tem ne bo narejeno še nič. To bo le začetek vzpostavljanja normalne države, v kateri ne bo producentovo delo, ki recimo v Ameriki, zaradi svoje bedne cene sploh ni obdavčeno, predstavljalo s svojim enormnim prporcem davka, vira preživetja neke čisto posebne kaste, ki misli, da je od Boga dana, da Slovencem vlada. Prišel je pač čas, ko so se take in drugačne pravljice iztekle in ko je treba zagrabiti lajf, da lajf ne bo zagrabil nas. Ali povedano drugače, določeni ljudje, za katere je evidentno, da nikoli niso znali in nikoli ne bodo, se morajo umakniti. Če se ne bodo umaknili sami, jih je treba odstraniti. V naše dobro.

Enfrice.