Neverjetno. Tehnološka mreža ICT deluje že skoraj pet let. Zdi se mi, da je ni nikjer čutiti. Morda je razlog v tem, da se mreža ukvarja sama s sabo. Sodeluje v platformah, ustanavlja nove platforme, piše programe in projekte, ki naj bi jih financirala država. Drugače menda ne bo šlo!?

Fantje, bodite no resni. V petih letih imate morda veliko za pokazati - seveda iz vaše perspektive. Kakšni pa so dejanski rezultati? Koliko denarja so člani mreže vložili v skupkne projekte, koliko FTE je bilo vloženih v skupne raziskave in razvoj? Koliko raziskovalcev v podjetjih stalno dela na projektih? Kako daleč je razvoj, kateri produkti so tik pred začetkom trženja, kateri so morda že prisotni na tujih trgih? Koliko skupnih podjetij je nastalo v teh letih?

Zdi se, da je osrednje poslanstvo tehnološke mreže ICT črpanje državnih in evropskih sredstev. To pa je zaenkrat tudi vse. Seveda je to pomembno, a poslanstvo tehnoloških mrež je vse kaj drugega. Mimogrede, kako pa sploh določate, kateri projekti so za vas pomembni? Uporabljata notranji peer review sistem ali morda kakšno bolj sofisticirano obliko ocenjevanja lastnih zamisli, projektov, poslovnih načrtov?

Zgornji komentar je vsekakor vreden tehtnega razmisleka. Kar se tiče ocenjevanja vloge Tehnološke mreže ICT v tem trenutku gre tako v članku kot v komentarju za subjektivne ocene, se pravi neke vrednostne oosdbe. Če se omejim na kazalce, ki jih omenja avtor komentarja, potem bi hitro lahko postregel  s podatki  o višini razvojnih sredstvih, ki so jih člani mreže do sedaj vložili v skupne razvojne projekte, o FTE-jih, rešitvah in tehnologijah, ki so pred komercializacijo, ipd. Seveda pa bi ti podatki zopet postali predmet nadalnje subjektivne razprave o tem, ali je s tem dosežen bistveni napredek, poslanstvo in cilji delovanja mreže, itd. Menim, da je za objektivnost ocenjvalnja uspešnosti delovanja tehnološke mreže ICT potrebno upoštevati naslednja dejstva:
- da je mreža nastala v letu 2003 z vizijo spodbuditi konkurenčno sposobnost, predvsem na podlagi pospešenega
vlaganja v razvojno raziskovalne aktivnosti članov. V tistem letu je bila Slovenija v pripravah na članstvo v EU, ocene njene gospodarske kondicije pa zelo slabe - nizka stopnja razvojnih aktivnosti, sodelovanja med industrijo in znanstveno raziskovalnim sektorjem praktično ni bilo, slaba razvojna oprema, podjetja so sii vsaka zase utirale pot na globalne trge, ipd.;
- nikakor ni bil osrednji cilj delovanja te mreže pridobivanje evropskih sredstev. Ta segment aktivnosti pa je vseeno pomembe iz preprostega dejstva, da lahko ta sredstva pomembno okrepijo razvojne in raziskovalne aktivnosti, prestrukturiranje podjetij in skrajšajo čas pri iskanju novih trgov. Strukturni skladi, na primer, lahko pomembno razmbremenijo podjetja pri investicijskih vlaganjih v prestrukturiranje, saj omogočijo, da podjetja več in hitreje vlagajo v razvoj novih izdelkov, storitev in rešitev;
- v obdobju do leta 2007 je prišlo med partnerji v tehnološki mreži ICT do skupnih vlaganj, skupnega razvoja - poznam vsaj 10 primerov razvojnih projektov, na katerih je sodelovalo v nekaterih primerov celo več kot 10 partnerjev, tako podjetij kot raziskovalnih ustanov. Podjetja so vložila precej razvojnih sredstev, nekaj je tudi javnega kapitala. Seveda niso sodelovali vsi, konec koncev mreža ni oblika združevanja, temveč povezovanja!
- nekateri rezultati se kažejo tudi na mednarodnem področju, saj tudi v najuspešnejših ekonomijah najdemo čedalje več primerov tovrstnega povezovanja (Finska, Švedska, ipd.), mreža se povezuje z njimi in išče nove priložnosti za člane.

Predmet večne debate pa je, kako je kdo sedaj zadovoljen z rezultati. Če bi si želeli, da je Slovenija najbolj razvit in konkurenčen trg (tudi v branži IKT), potem seveda nismo kaj prida dosegli in se lahko upravičeno sprašujemo o smiselnosti takšnega povezovanja. Če pa kot kriterij ocenjevanja postavimo bolj realne cilje, pri katerih je možno pogledati in ovrednostiti posamezne etape v procesu povečevanja uspešnosti slovenskega gospodarstva v globalnih razmerah, je gotovo pomembno dejstvo, da smo tudi v Sloveniji končno začeli povezovati razvojne potenciale, da se povečuje stopnja vgrajenega domačega znanja v produktih, ki si utirajo pot na globalnih trgih, da je čas prenosa znanja med industrijo in RR sektorjem hitrejši. Res je tudi, da je bila večina aktivnosti v mreži usmerjena v to, da pride do skupnih razvojnih projektov in manj v samo promocijo delovanja, zato je tudi javna prepoznavnost za marsikoga šibka.
Gotovo je potrebno znotraj mreže dati še več poudarka selekciji skupnih projektov in seveda komercializaciji, spodbujanju inovativnost, ipd.