Spet en fantastičen uspeh, ki so ga naredili naši butli, ko so šli prodajat Trimo, namesto da bi ga sanirali, sedaj so ga pa Poljaki prodali naprej 4,5 krat draže kot so ga kupili. Pa bi človek rekel, dobro, se zgodi. Da se pa to zgodi čisto pri vsaki prodaji tujcem, pa to ni slučaj. Mislim, da se bo treba zamisliti, kak ološ je na vodilnih položajih v teh podjetjih in seveda v paradržavnih upravljalcih našega premoženja. Da niti enkrat ne znajo narediti dobička, vedno zgubo, to je pa že preveč.

Situacija ni statična - kdorkoli kupi podjetje, ga najprej prestrukturira in naredi textbook korake, ki povečajo vrednost kapitala. Torej naredi, kar bi odgovoren lastnik moral delati s svojim premoženjem. Dejstvo je, da v slovenskih (državnih) institucijah, ki najpogosteje prodajajo družbe, pogosto nimajo ne know-howa ne mandata za prestrukturiranje naložb, ki jih imajo začasno v lasti. In zato optimizirajo prodaje na "as-is" stanje, kar pa kasneje omogoča skladom zasebnega kapitala velike zaslužke. Obžalujemo lahko, da so se slovenski PE skladi ustanovili nekoliko prepozno, da bi lahko v teh procesih aktivno sodelovali in zagotovili, da se ustvarjena vrednost vsaj posredno ohrani v Sloveniji.

Chimera - zato je ključno, da se okrepi slovenske kapitalske sklade. Glede teh firm se vedno znova ponavljajo neke zgodbe. Predstavljam si, da je novejši management slovenskih firm boljši, ker prejšnja industrijska podjetja so bolj ali manj kolabirala in zašla v minus. Tudi pri Trimu je verjetno težava prejšnje vodstvo. Nasploh je na koncu težava, ker očitno slovenske firme niso namenjene dobičku temveč poslovanju z minimalnim plusom, pozitivno ničlo ali pa celo izgubo (ki jo preko subvencij krije država).
Pri Trimu je morda faktor tudi njegova izpostavljenost do slovenskega gradbenega balona (od kje pa so prišli minusi, ki so pred Poljaki delali minus)?

Komentar iz Siol-a:
"Sem delal tam dovolj časa, da mi je jasno, da bolj F UP firme, kot je Trimo ne najdeš ravno hitro. Cela zmeda in vodstvenega kadra tako moških, kot žensk v menstrualni fazi, ki na mesta, na katera so postavljeni niti slučajno ne sodijo. Če bi bil danes v tem podjetju bi sprožil kar nekaj tožb za nadlegovanje na delovnem mestu in mobing in jih tudi z lahkoto dobil, danes pa sem samo vesel, da sem šel od tam"

P.S. Sem pa vesel, da je Trimo preživel.

[Chimera]
Situacija ni statična - kdorkoli kupi podjetje, ga najprej prestrukturira in naredi textbook korake, ki povečajo vrednost kapitala. Torej naredi, kar bi odgovoren lastnik moral delati s svojim premoženjem. Dejstvo je, da v slovenskih (državnih) institucijah, ki najpogosteje prodajajo družbe, pogosto nimajo ne know-howa ne mandata za prestrukturiranje naložb, ki jih imajo začasno v lasti. In zato optimizirajo prodaje na "as-is" stanje, kar pa kasneje omogoča skladom zasebnega kapitala velike zaslužke. Obžalujemo lahko, da so se slovenski PE skladi ustanovili nekoliko prepozno, da bi lahko v teh procesih aktivno sodelovali in zagotovili, da se ustvarjena vrednost vsaj posredno ohrani v Sloveniji.

To ni niti slučajno tako. Krivdo za te podvige nosijo predvsem slovenski bankirji. Ti strokovnjaki so skupaj z BS zganjali paniko pred cca 9 leti, se šli neumno sanacijo, "čistili" svoje portfelje, da so lahko deponirali odvečna denarna sredstav na ECB, in da sedaj za njih plačujejo ležarine ECBju.

Trimo, BA Separations, Pivovarna Laško, Adria Mobil ...
To so podjetja, ki so bila "nevzdržna za financiranje", ker si je nek "..." na pikice napiši vse najslabše, da je bil dolg glede na EBITDA več kot 5 katastrofa, To so bile besede teh "..." takrat, Finance in Petra so te "resnice" promovirale z veliko gorečnostjo.
Med starimi posti lahko najdemo moj zapis iz leta 2014, ko sem pokazal, obravnavo RWE takrat v Nemčiji in primerjal z obravnavo naših bančnih strokovnjakov.
forum.finance.si/?m=...875&single

To je pač bil čas slovenskega bančnega strela v koleno, ki je pustil take posledice.

Adria Mobil je bil del zavože ega Rigelnikovega Autocomerca in ne dajaj to v ta koš v tistem zblojenem holdingu je edino Adria delala +

Ja, ti govoriš o tem, kar je privedlo do dejstva, da so družbe pristale na DUTBjih in podobnih institucijah - tega se jaz v svojem komentarju nisem dotikal, saj sem pojasnjeval, zakaj lahko bereš o tem, da je neka državna institucija prodala neko družbo za x enot, čez par let je pa sklad, ki je to prej kupil, uspel prodati za 5x enot.

Je pa dejstvo sledeče: v prejšnjem gospodarskem valu si imel veliko ekscesov, ko so holdingi (tudi za potrebe MBOjev) imeli res veliko dolga, cashflow za poplačevanje pa je prihajal iz zdravih podjetij, pogosto si pa še imel debt push down. Zaradi tega je pogosto malo (ali pa veliko) zmanjkalo za investicije v razvoj, celo za obnovitvene investicije. Tako so številna turistična podjetja postala muzeji in v začaranem krogu nizkega ADRja in nezdostnega investicijskega potenciala. Posledice lahko vidimo še danes, kljub določeni plasti šminke.

Jasno je, da je bankir želel sedeti na CF generating assetu in če je le lahko, je holding poslal na smetišče zgodovine in bil lastnik operational biznisa. A vendar zaradi regulative bankir ni naravni ali če hočeš, dolgoročni lastnik equityja v firmah, hkrati pa tudi ni njegov core business da bo prestrukturiral družbe, katerih lastnik je postal po spletu okoliščin.

Je pa pozitivno, da trenutno vsaj jaz ne vidim veliko podobnih (dolžniških) ekscesov v slovenskem gospodarstvu.

[Chimera]
Ja, ti govoriš o tem, kar je privedlo do dejstva, da so družbe pristale na DUTBjih in podobnih institucijah - tega se jaz v svojem komentarju nisem dotikal, saj sem pojasnjeval, zakaj lahko bereš o tem, da je neka državna institucija prodala neko družbo za x enot, čez par let je pa sklad, ki je to prej kupil, uspel prodati za 5x enot.

Je pa dejstvo sledeče: v prejšnjem gospodarskem valu si imel veliko ekscesov, ko so holdingi (tudi za potrebe MBOjev) imeli res veliko dolga, cashflow za poplačevanje pa je prihajal iz zdravih podjetij, pogosto si pa še imel debt push down. Zaradi tega je pogosto malo (ali pa veliko) zmanjkalo za investicije v razvoj, celo za obnovitvene investicije. Tako so številna turistična podjetja postala muzeji in v začaranem krogu nizkega ADRja in nezdostnega investicijskega potenciala. Posledice lahko vidimo še danes, kljub določeni plasti šminke.

Jasno je, da je bankir želel sedeti na CF generating assetu in če je le lahko, je holding poslal na smetišče zgodovine in bil lastnik operational biznisa. A vendar zaradi regulative bankir ni naravni ali če hočeš, dolgoročni lastnik equityja v firmah, hkrati pa tudi ni njegov core business da bo prestrukturiral družbe, katerih lastnik je postal po spletu okoliščin.

Je pa pozitivno, da trenutno vsaj jaz ne vidim veliko podobnih (dolžniških) ekscesov v slovenskem gospodarstvu.

Nisem mislil, da bi bil bankir lastnik, ampak mora biti financer v istem čolnu.
Pokazal sem primer iz leta 2014, kjer so nemški bankirji mirno in z veseljem ter brez zavarovanj financirali podjetje z boniteto BBB+, ki je imelo po "slovenskem načinu izračuna" razmerje dolg do EBITDA skoraj 9.
Slovenski bankir pa je pri istih parametrih pritiskal na podjetje, ga razkosaval in na koncu potisnil na dno.

To je delal, ker se je politično in ne strokovno udinjal

Zakaj že je bilo treba uničiti podjetja, da bi preprečili tajkune?
Če ima podjetje malo več kot polovico bilance dolgov, ti pa hočeš to takoj nazaj, je jasno, da boš podjetju izpil kri in se bo znašlo v težavah. LAstnikom boš uničil premoženje, kar je bil takrat glavni cilj.
Sedaj pa še nekaj o vrednotenju (vrednotil sem več kot 1000 podjetij)

Niso bili Poljaki v Trimu ali Avstrijsci v Heliosu taki "znalci".
Če je podjetje nekoč delalo 100 enot prodaje in 15 enot dobička in ima recimo 100 enot dolgov, potem pride kriza in mu skušaš iztisniti dolgove, zardi krize mu pade prodaja na 70 inima izgubo.
Ostala pa je vrednost, ki jo lahko poimenujemo tudi nadomestilo za replacement cost, ker tega, če bi začel to podjetje znova, ne bi bilo.
Ima stroje, postopke, večino zaposlenih z znanji, v beležki prodajnikov so telefonske številke kupcev... Pomisli koliko leta bi trajalo, da bi v Trebnjem našel 50 do 100 inženirjev, 100 do dvesto tehnikov...

Tako podjetje je imelo seveda izgubo (Dutb ga je prodajal s 80% diskontom glede na ceno pred krizo). Sedaj pa ti pripisuješ čudežnost novi ekipi upravljavcev in financerjev.

Če bi bankirji pustili podjetje živeti, kot so Nemci RWE, bi imelo podjetje po 8 letih 180 enot prodaje 27 enot dobička, vrnilo bi vse dolgove ...

Ker ga je bankir presekal, "znalci" pa čudežno ozdravili, je podjetje, ki je bilo kupljeno pred petimi leti za 20, sedaj vredno 100. "znalci" so malo financirali in ponovno zagnali znanja in trge, ki jih je podjetje imelo ter mogoče dodali še nekaj svojih trgov.

Zanimivo, da podjetja, ki jih ne prodamo, nekaj časa še životarijo na račun države in potem propadejo, da nazadnje naši trgujejo le še z njihovimi nepremičninami. Ljudje, posel in okolje v katerem so, pa v maloro. Samo tista, ki jih prodamo tujcem (pa ne balkanskim kolegom ali kar samim sebi v zakritih off shorih), pa naenkrat spet zaživijo in prinašajo denar lastnikom, zaposlenim in okolju kjer so. Tudi če jih spet prodajo, kar je v poslovnem svetu dokaj pogosto, jih prodajo v še boljšo perspektivo.