Kdaj sem jaz že napovedal, da bomo na koncu vsi imeli Enotno Davčno Stopnjo....

Primer minimalnih plač je večplasten in ugotovitev avtorja, da ima od dviga minimalne palče največ država (karkoli že to je), je točna. Pred leti, v času krize, je vlada JJ z ZUJF-om zmanjšala dnevnice, če se dobro spominjam s 50 na 40 evrov. Ker je psihološko težko delavcem znižati dohodek smo plače povečali za enak znesek, kar pomeni, da se je delodajalcu strošek dela zvišal za nekaj manj kot 20 evrov/dan/delavca s polno dnevnico. Še pomembnejši problem za delodajalca je, da višanje minimalne plače pomeni tudi uskladitev razmerij med plačami, kar pomeni višanje tudi drugih plač in s tem zvišanje plačevanje prispevkov in dajatev državi. Delodajalci seveda to razumemo kot poseg v naše odločanje, v našo podjetniško avtonomijo, saj na tem področju (tudi!) deluje trg: če ne plačaš primerno delavca, si bo našel drugega delodajalca, če panoga na trgu ne more dovolj plačati delavca, potem se bo panoga selila v okolje, kjer bo delovala v primernem stroškovnem okviru. Če takega okolja ni, potreba po izdelku/storitvi pa obstaja, kar potrjuje povpraševanje se bo dvignila cena/strošek dela. Trg vedno deluje, izkrivljen je le tam, kjer je država neumna ali sindikati premočni (govorimo seveda o državah z demmokratičnim sistemom in ne o državah komunizma ali oligarhije).

Ob tem spet nihče ne omeni, da delodajalci ohranjajo vzdržno maso plač ob dvigih minimalne s povečanjem uravnilovke. Pogosto tudi na zelo sporen (če ne celo nedovoljen) način.