Za zaposlene v javnem sektorju je najboljša motivacija, če jih šefi uspejo spraviti v korupcijsko omrežje, ki omogoča sodelovanje pri delitvi korupcijskega bonusa. Za njih je dobra motivacija tudi, če jim šefi ne nalagajo dela, če pa jim že dajo naj bo delo, ki nikomur ne koristi in se ne kontrolira izvedba...

Zaposleni v javnem sektorju so bili motivirani le za zaposlitev v javnem sektorju, ko si pa enkrat not, delaj tako kot drugi zavedajoč se, da je večina dela tako in tako nekoristna. Šefovska mesta so tako in tako rezervirana za člane političnih strank, ki jih njihova opcija imenuje, nasprotna opcija razreši. Tukaj levica in desnica igrata fer igro, seveda na račun davkoplačevalcev, nikoli preveč ne škodujejo drugi strani, vsi ohranijo svoja delovna mesta, zato jih bo kmalu 200 tisoč.

Prav nasprotno od napisanega tukaj individualne komunikacije ni veliko, naloga parazitskega vodje je, da poskrbi za nevidno komunikacijo saj se vsi zavedajo, da je s komunikacijo ali brez nje njihovo delo brez dodane vrednosti, pomembno je, da so v mrzlih dneh na toplem in imajo poceni kosilo. Nič od napisanega ne velja za državne uradnike, ki delajo s strankami in je njihovo delo vezano na zakonske roke. Zakaj se zdi, da so prav tisti, ki imajo vnaprej določene cilje (roke) najmanj motivirani?